Knjiga / Velibor Čolić: Vojna in dež

+ + +

Na svoje

Velibor Čolić (1964), eden najvidnejših avtorjev, ki pišejo v francoščini, iz bruseljskega zatočišča piše o svojem življenju pregnanca; v času ofenzive jugoslovanske vojske na hrvaške enklave v Bosni, ofenzive z jasnim izidom, je namreč izstopil. Dezertiral.

Tridelni roman Vojna in dež začne z begunskimi banalijami. Piše, kako so se mu po koži naredili mozolji in v ustih afte, kar je vse posledica avtoimunske bolezni, katere simptome navede kar kot moto romana. Hodi na ortodoksno in alternativno zdravljenje in njegov zdravilec, eden od številnih, je bolezen pripisal nakopičeni vojni znotraj. Skoraj logično je, da se tisto, kar se kaže navzven, na koži in na sluznici, kar se prebija na svetlo, potem odraža tudi v literaturi, o moči katere Čolić ne dvomi. Zato sta naslednja dela romana o vojni in o dezerterstvu.

V romanu Vojna in dež se najprej spominja vseh punc, zdaj, v času tavanja po zdravstvenih ustanovah in že navzven očitnega pritepenega statusa, popolnoma nedostopnih. Poleg preteklih so zraven tiste, ki jih v terapevtskem vsakdanjiku srečuje, medicinske sestre in osebje klinik. Postopno se lušči zamolčana resnica o vojni, ki je blizu recimo Kocbekovim zapisom Pot v Jajce; požgane hiše, muhe, ki obirajo trupla, konjska in človeška, požgane hiše in kopičenje bele tehnike, po katero bodo prišli osvoboditelji. Zraven se bodoči pisatelj – bivši, zdaj nanovačeni didžej ves čas sanja, da bi lahko pisal literaturo in z njo pokopal mrtve pajdaše ter se rešil lastnega nemira – čudi, zakaj nihče ni pisal resnice o vojni. O izgubi sramu, skupinskem izločanju, smradu v jarkih in absurdnih smrtih, ko te prižiganje cigarete ravno dovolj ustavi, da preživiš in vsi drugi ne, ko z jasnega prileti granata. O strahu in paniki, ki ju je Čolićev pripovedovalec redčil in poplakoval z alkoholom, tega pa izkoriščal za raztapljanje raznovrstnih tablet, ki so mu prinesle tudi pravo prijateljstvo v jarkih – vendar je bil prijatelj namišljen, čeprav je to ugotovil razmeroma pozno. Vojakove prigode si sledijo vse do dežja, ki mu omogoči pobeg iz taborišča za dezerterje ob bosansko-hrvaški meji. Potem gre naprej po svoje, sorodniki v Zagrebu in meje in naključno izbrano mesto v Franciji. Za začetek, tam se zadnji del trilogije, ki mu predhajata Priročnik za izgnance in Knjiga odhodov, konča.

Čolić v vojno tematiko, razen izrazitega verizma v maniri gnusnega realizma, ne dopiše prav veliko. Še največ s popisom strahu v jarkih in posebne uporne drže, vojaške brezbrižnosti in celo pacifizma pa z opazkami o tem, da med najbolj zagretimi in domoljubnimi opaža vseprisotno bralno ignoranco. Pri tem ohranja skoraj čudežno vero v literaturo, v njeno zdraviteljsko moč in sposobnost, da začasno obudi in za vedno pokoplje (spomine na) mrtve.