Plošča / Dan D: Rabim človeka

+ + + +

Obstajajo različni načini, kako se bendi poslovijo. Za posel najboljši: tragična smrt frontmana, ki potencialno prinese status kultnega benda. Najpogostejši: poslovilna turneja pa potem še druga in tretja, ker se zasedba ne more upreti zaslužku, ki ga zagotavlja industrija nostalgije. Najredkejši: poslovilni koncert brez pretiranega rompompoma in sentimentalnosti. Dostojanstvo je lepa čednost. Pa tudi integriteta, novomeški rockerji jo očitno premorejo še po treh desetletjih serviranja hitov, kot so Čas, Male roke/ Voda, Plešeš, Počasi, Pozitivne misli in Love Song. Poslovili so se na silvestrski večer, v rojstnem mestu, pred domačim občinstvom.

Dan D je v sferi tako imenovanega slo rocka vlekel bolj v levo. Ali desno. Proč od ustaljenega zvoka siceršnje sredinske kitarske scene, čeprav je bil dolgo njeno jedro. Toda z leti je postal bolj čuden. Bolj svoboden v ustvarjanju. Vselej je bil bend, ki da veliko na avtorstvo, poslovilni album, multidisciplinarni projekt, pri katerem so sodelovali številni slovenski ilustratorji, ki so ustvarili videospote, ponuja kar nekaj dobrih komadov. Tudi produkcija Žareta Paka zveni bolje kot na vseh prejšnjih ploščah, z izpiljeno zvočno podobo vsakega instrumenta. Najmočnejši element so morda synthovske linije Boštjana Grubarja v tradiciji kakega Garyja Numana in podobnih synthpop gurujev iz osemdesetih let.

Osišče glasbe ostaja Tokčev vokal. In seveda njegova besedila. Tokac na srečo nikoli ni res podlegel pregovorni patetiki in sluzavosti, značilni za domače rockerje srednjih let. Kdaj je seveda tudi on cheesy. Ampak ima obenem dober občutek za samoironijo in smisel za humor, to lepo ponazarja komad Pezde, ki opisuje preobrazbo v zagrenjenega starega prdca, ki se vse bolj umika v osamo in jezi nad apatičnimi mulci. Singel Kje si ti?, pesem o minevanju, glupih delitvah in iskanju pripadnosti, ima karakter prej omenjenih hitov, čeprav bo o tem odločal čas. Dober vtis pustita tudi nažigaški Pav, mutant med krautrockom in punk’n’rollom a la The Stooges, in Tu srček igra, v katerem kraljuje nalezljiv basovsko-synthovski gruv. Druga polovica ponudi manj zanimivih kosov, razen lepega epiloga Rabim človeka, pike na koncu diskografije, ki je nedvomno zelo zaznamovala zgodovino poosamosvojitvenega podalpskega rocka.

Plata ima sicer tudi nekaj šibkih delov in verjetno ne bo pristala med favoriti na fenovskih seznamih. Je pa spoštovanja vreden statement res dobro uigranih glasbenikov, ki so skupaj delali muziko z vizijo, težo. Naposled se zdi še najpomembnejše sporočilo, s katerim odhajajo. Prisluhnite mlajši generaciji. Pa ne samo glasbenikov.