Teden / Mučenje obsojenk?

Statistični podatki o represivnih ukrepih – med katerimi je verjetno najstrožji namestitev v samico – kažejo očitno povečanje represije nad obsojenkami v zaporu za ženske na Igu. Samica v tem zaporu pa je takšna, da po mnenju urada varuha človekovih pravic obsojenkam povzroča »nepotrebno dodatno stisko«. V strokovni literaturi se temu reče mučenje.

Zaporsko osebje, v praksi pravosodni policisti in policistke, lahko obsojenko osamijo, če kaže, da bo storila kaznivo dejanje, če namerava pobegniti, ogroža sebe ali druge, jih huje ovira pri aktivnostih ali počitku ali namerno uničuje zavodski inventar. Namestitev v samico oziroma v »posebni prostor« se lahko za zdaj izreče za največ 12 ur in se lahko potem še do petkrat podaljša, saj je po zakonu obsojenec ali obsojenka lahko skupaj zaprta v samici največ 72 ur oziroma tri dni.

Podatki iz zapora na Igu kažejo eksponentno povečanje nameščanja v samico, četudi se število zapornic ni bistveno spreminjalo. Leta 2019 je bila v vsem letu ena obsojenka nameščena v samico za 12 ur. Tisto leto je bila torej samica v uporabi 12 ur. V naslednjih treh letih podatki ne kažejo dosti pogostejše rabe, pri čemer nobena obsojenka ni bila v samici daljši čas kot 12 ur. V pokoronskem letu 2022 recimo samice niso uporabili niti enkrat.

Povsem drugače je bilo že naslednje leto, ko je bilo izdanih kar 22 odločb o namestitvi v samico – tri različne obsojenke so skupaj v njej prebile 264 ur. Predlani je bilo namestitev v samico nekoliko manj, 15, lani pa rekordnih 26, pri čemer so tri različne obsojenke v njej preživele 312 ur. V uredništvu imamo odločbe, ki kažejo, da je bila lani vsaj enkrat ena izmed obsojenk v samico zaprta 72 ur oziroma cele tri dni, največ, kar je dovoljeno.

In kako je videti samica v ženskem zaporu na Igu? Iz uprave za izvrševanje kazenskih sankcij pojasnjujejo, da gre za majhen, približno osem kvadratnih metrov velik povsem prazen videonadzorovan prostor, ki ima okno s kaljenim steklom, ki prepušča dnevno svetlobo, a hkrati onemogoča pogled v prostor in iz njega. V prostoru, pravijo, je talno gretje. Še dobro, saj je sedenje ali spanje mogoče le na tleh. Na teh istih tleh, na katerih – skozi »ustrezno zavarovano odtočno odprtino v tleh« – obsojenke v osamitvi opravljajo tudi malo in veliko potrebo.

V uradu varuha človekovih pravic pojasnjujejo, da so predlani zaporu predlagali bolj humano ureditev sanitarij v samici, »saj obstoječa ureditev ne zagotavlja spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva«. Poleg tega so predlagali, da se obsojenkam v osamitvi »zagotovijo ustreznejša oblačila. Trenutno imajo zagotovljeno le haljo, ki je na zadnji strani odprta in ne zagotavlja ustreznega varovanja zasebnosti in dostojanstva. V kratkem pa jim bomo priporočili še, da se prostor opremi vsaj s primerno pralno žimnico.«

Navedene pomanjkljivosti v samici po njihovem mnenju »presegajo nujne omejitve, povezane z ukrepom izločitve, ter povzročajo nepotrebno dodatno stisko, ki ni neposredno povezana z namenom ukrepa«. Naj ponovimo, strokovno se temu reče mučenje.