Teden / Knjižni eksperiment

Premogovnik Velenje je lani praznoval častitljivo 150-letnico obratovanja in med drugim jo je počastil z izidom knjige Gustava Šiliha Zadruga v Žabji vasi. Gustav Šilih (1893–1961) je bil priznan pedagog, bil pa je tudi mladinski pisatelj, ki je popisoval življenje rudarskih družin v Šaleški dolini. Vendar povesti Zadruga v Žabji vasi ni nikoli končal. Dokončal in izdal je dolinsko bajko Nekoč je bilo jezero (1921) in roman Beli dvor (1938), rokopis za to povest pa je v predalu obležal z le dvema spisanima poglavjema in dobršnim delom tretjega ter kratkimi opisi naslednjih 13. Zdaj je pred nami knjiga z vsemi 16 poglavji. Kako je to mogoče? Odgovor je in ni presenetljiv: povest je dokončala umetna inteligenca.

Zamisel se je utrnila avtorjevi vnukinji Majni Šilih, ki se je vedno znova vračala k rokopisu, v Premogovniku Velenje pa niso omahovali, saj je Šilih, kot je za posebno oddajo internega radia povedal direktor Janez Rošer, »znal prisluhniti življenju preprostih ljudi ter ga vtkati v pripovedi o solidarnosti, delu in napredku«. Z eksperimentom, ki bi preteklost povezal s sodobnostjo, so želeli pridobiti »nove generacije bralcev«.

Izziva se je, potem ko so rokopis ročno prepisali, lotil Peter Peer, profesor z ljubljanske Fakultete za računalništvo in informatiko, ki je orodja poznal, prav tako njihovo moč in omejitve. »V našem primeru je bilo recimo ’haluciniranje modelov’ celo voda na naš mlin,« je povedal v isti oddaji. Stroju sicer niso želeli preveč pomagati, zato so »nova« poglavja precej krajša in jezikovno skromnejša od piščevih. Preverjanje smiselnosti ustvarjenega in slogovne ustreznosti so nazadnje opravili strokovnjaki s književnikom Ivom Stropnikom na čelu.

Ali bodo mlajši bralci, ki so jim šli nasproti tudi s tem, da je jezik v »novih« poglavjih manj arhaičen, zdaj bolje spoznali Gustava Šiliha, jih bo knjiga pritegnila? Splet se zadnja leta utaplja v besedilih, videih, glasbi, ustvarjenih z umetno inteligenco. Kakšna je njihova dodana vrednost? Jo sploh imajo? Jih smemo imenovati umetnine? Predvsem umetniki so si edini, da ne. Ko je Žiga Valetič leta 2022 s programom Midjourney v le 24 urah iz radovednosti ustvaril osupljiv 148 strani dolg avtobiografski strip Avtocesta, je ob tem, kot je takrat povedal za Mladino, spoznal, »da bo vse, kar je povezano z zgodbo, z resnično človeško izkušnjo bivanja, ki je psihološko kompleksna, še naprej krvavo potrebovalo človeške roke in glave«. Dodal je, da umetna inteligenca zgodbo lahko ustvari, »ne more pa je začutiti, kot jo začutita piska/pisec in bralka/bralec«.

Ivo Stropnik se s tem zelo strinja. Stroj nima čustev, umetnosti pa brez teh, brez ustvarjalnega procesa, ni. Pravi premik bi se zdaj zgodil, če bi se Šilihove povesti lotil človek. Pisatelj, ki bi njeno dokončanje videl kot izziv. Tako, kot je Janko Kersnik, potem ko je Josip Jurčič umrl, dokončal njegov roman Rokovnjači.