Intervju / »Janševa vlada pomeni recept za izredne razmere«

Zadnje javnomnenjske ankete kažejo negotovo sliko pred marčnimi državnozborskimi volitvami. Januarska raziskava, ki jo je za Dnevnik pripravila agencija Ninamedia, napoveduje, da bi desnica pod patronatom Janeza Janše in njegove SDS, skupaj z Novo Slovenijo in Demokrati Anžeta Logarja, lahko tvorila vladno koalicijo. A do volitev sta še dva meseca in do takrat se lahko še marsikaj spremeni. Pomembno pa je razumeti, o čem se na volitvah pravzaprav odloča. O tem, kaj bi morali volivci postaviti na tehtnico, ko se bodo 22. marca odpravili na volišča, smo se pogovarjali z dr. Gorazdom Kovačičem, sociologom in predavateljem na ljubljanski Filozofski fakulteti.

Robert Golob bo, tako kaže, prvi med »novimi obrazi«, po Miru Cerarju in Marjanu Šarcu, ki bo dočakal iztek štiriletnega mandata. V kakšni formi po vašem premier vstopa v predvolilni boj? 

Nekaj časa je kazalo, da bo dobil izzivalca v obliki novega »novega obraza«, a temu ni uspelo ujeti trenutka, ko bi se Robertu Golobu in Svobodi podpora sesula, da bi lahko nastopil kot odrešenik. Rečeno drugače, zvezde na nebu se za Vladimirja Prebiliča in njegov Prerod niso poravnale. Tudi za Anžeta Logarja in njegove Demokrate ne. Golob tako vstopa v uradno kampanjo kot resen kandidat za predsednika vlade, Svoboda pa utegne na volitvah posrkati vase še nekaj odstotnih točk podpore iz bazena drugih strank in neopredeljenih volivcev, ki bodo v Golobu videli jamstvo za vlado brez Janeza Janše.

Bi lahko na njegov volilni izid negativno vplivala nedavna ugotovitev protikorupcijske komisije, da je v zadevi »Bobnar« kršil integriteto? V komisiji napovedujejo, da bodo še pred volitvami odločili tudi o zadevi »Karigador«. 

Nehvaležno je komentirati odločitev komisije. Zadeva še ni pravnomočna in Golob oziroma njegov odvetnik je napovedal tožbo na sodišču, konca katere ne bomo dočakali pred volitvami. Prav tako ne poznamo celotnega besedila odločitve. Je pa ta, postavljena v ta čas in v tej obliki, taka, da jo lahko vsakdo razume in interpretira po svoje. Opozicija seveda s pozivi k odstopu, koalicija s poudarjanjem, da dokler zadeva ni pravnomočna, velja domneva nedolžnosti. Lahko rečem predvsem to, da bi bilo z vidika avtoritete komisije, tudi zato, da ljudje ne bi imeli vtisa, kot da je odločitev povezana s predvolilnimi preigravanji, boljše, če bi o tem odločila prej.

Ob tem se sicer odpira tudi širša razprava o pristojnostih komisije, ki razen javne obsodbe pravzaprav nima sankcijskih vzvodov. Če bi imela to moč, da na primer odloči o prenehanju političnega mandata zaradi resne kršitve integritete, potem bi bila tiger, ki bi imel tudi nekaj zob. Zdaj deluje zgolj kot neka moralna policija, ki predvsem moralizira in veliko govori o integriteti, ko pride do konkretnega primera, pa ne vemo, kaj integriteta pomeni, niti ne, kaj pomeni, kot radi rečemo, prevzeti odgovornost. Z jasnejšimi pooblastili in odgovornostmi komisije bi tudi natančneje razumeli omenjeni frazi. To bi bilo dobro že zaradi politične higiene. A je vprašanje, ali si komisija takšno zaupanje v resnici zasluži, saj so nekateri njeni najbolj razvpiti primeri, nazadnje v primeru nekdanje ministrice za javno upravo Sanje Ajanović Hovnik, na sodišču padli.

Spomnimo se lahko tudi resnih informacijskih težav ob zadnji prenovi sistema Erar. A ni dvoma, da si je premier s sporom z nekdanjo ministrico nakopal nepotrebne težave. Podobno je večkrat preusmeril pozornost z uspehov vlade. Slišali smo že, da Goloba kdaj prehiti njegov »primorski temperament«.

Mislim, da premiera pogosto prehiti kar njemu lasten temperament. Kot voditelj pisane druščine znotraj koalicije in lastne stranke se je večkrat izkazal za ne najbolj spretnega. Hitro se je zapletal v osebne spore. In na splošno preveč rad govori. V prvi polovici je govoril, da bodo vsak trenutek začeli izvajati množico reform, ob koncu mandata pa je teh reform bistveno manj. Nekaterih bi se zlahka lotili, na primer davčne reforme, s katero bi razbremenili delo in bolj obremenili premoženje in kapital. Tudi razmejitve med javnim in zasebnim zdravstvom bi se lahko lotili prej, da bi imeli dovolj časa za vse spopade z zdravniškimi interesnimi skupinami, borbe na ustavnem sodišču in zrežirane odhode specialistov iz javnega zdravstva. Tako jim je reforma eksplodirala v obraz tik pred volitvami.

Janševa vlada pomeni recept za izredne razmere, obračunavanje z vsemi mogočimi nasprotniki ter neoliberalen program v zavezništvu s kapitalom.

Najbrž vseeno ni pretirana ocena, da je vlada Roberta Goloba naredila veliko, morda celo več kot katerakoli naprednjaško usmerjena vlada doslej?

Zagotovo je storila cel kup stvari, ki jih je treba pohvaliti. Med drugim ji je uspelo v »zverinjaku« s skoraj 50 sindikati priti do dogovora in izpeljati plačno reformo. Prav tako je vlada znala izkoristiti ugodne gospodarske razmere s polno zaposlenostjo in rekordnimi dobički podjetij, da je nekoliko posegla v delitev bruto domačega proizvoda med delom in kapitalom v korist dela. Lotila se je razmejitve med javnim in zasebnim zdravstvom, kar je ključno za ustavitev procesa privatizacije zdravstva. Veliko je gradila. In kakorkoli je Golob vihrava oseba, se je zagotovo izkazal za dobrega kriznega menedžerja. Začelo se je s požarom na Krasu, sledile so katastrofalne poplave in energetska kriza, v primeru uboja Aleša Šutarja pa mu je uspelo zaustaviti ljudski bes, ki je ob pomoči organizirane opozicije zamajal vlado. In seveda je pod Golobovo vlado danes civilno življenje bistveno bolj mirno in demokratično, kot je bilo pod vladavino solzivca in vodnega topa. Tudi o tem moramo državljani razmišljati, ko bomo na volitvah stvari postavili na tehtnico. Četudi si zasluge za nekatere največje dosežke vlade težko pripiše premier osebno oziroma njegova stranka.

Kaj mislite s tem? 

Vlada ima veliko pokazati predvsem zaradi dveh manjših koalicijskih partneric. Zaradi Tanje Fajon imamo na primer končno zunanjo politiko, ki je vredna tega imena. Nimamo več zgolj responzivne zunanje politike, ki sledi gospodarjem našega mednarodnega zavezniškega bloka, ampak je odigrala častno vlogo pri tistih mednarodnih krizah, kjer se je bilo treba postaviti na pravo stran zgodovine, recimo pri palestinskem vprašanju. Ključno vlogo v tem mandatu pa je odigrala Levica, ki je po poslanskih sedežih na začetku mandata pomenila zgolj desetino poslancev koalicije, a si je naložila nekatere najzahtevnejše resorje in reforme.

Med glavne uspehe si lahko zagotovo šteje postavitev dolgotrajne oskrbe, ki je za zdaj prinesla predvsem olajšanje stanovalcem domov za starejše. Položnice, ki so jih prvič prejeli minuli mesec, so zaradi novega zavarovanja občutno nižje. 

Drži. Številni ostareli so bili doslej prisiljeni za oskrbo v domovih plačevati bistveno več, kot je znašala njihova pokojnina. Posledica tega je bila, da se je država v primerih, ko družine niso mogle plačevati domske oskrbe, usedla na njihovo premoženje. Dogajal se nam je paradoks: v času socializma, ki je bil deklarativno sovražen do zasebne lastnine, je družinam uspelo nakopičiti največ premoženja v zgodovini, v času kapitalizma pa premoženje revnejših kopni, tudi zaradi plačevanja starostne oskrbe. Ker se hkrati nepremičnine koncentrirajo pri tistih z visokimi dohodki, smo se začeli premikati v smeri fevdalizma. Uvedba dolgotrajne oskrbe je ta proces prekinila. Na stanovanjskem področju so trendi sicer že dolgo časa katastrofalni. Ravno ministrstvu Simona Maljevca je prav tako uspelo uzakoniti shemo, ki bo omogočila obsežnejše financiranje javnega stanovanjskega fonda. Rezultate tega bomo sicer videli šele v prihodnjih letih.

Podobno je treba izpostaviti ministra za delo Luko Mesca, ki ga lobisti kapitala nenehno zmerjajo, da je neresen in neizkušen »mulec«, ki ničesar ne ve in ne zna. Vendar mu je kot enemu redkih ministrov v novejši slovenski zgodovini uspelo izpogajati pokojninsko reformo. Trenutno napoveduje še dvig minimalne plače na tisoč evrov neto. To bo za seboj potegnilo tudi dvig socialnih transferjev, minimalnih tarif za študentsko in upokojensko delo ter raznih drugih izplačil, na primer regresa in zimskega regresa. Za tiste z nizkimi dohodki bo to skratka kar oprijemljiv obliž na vsa ta inflacijska leta.

Zakaj potemtakem meritve javnega mnenja Levici ne nakazujejo boljšega rezultata? Nekatere so jo v minulih tednih postavile celo pod parlamentarni prag. 

Levica je bila cel mandat deležna izrazito močne sovražne kampanje kapitala. Začelo se je že z zakonom o evidentiranju delovnega časa oziroma »štemplanju«. O tem je treba povedati, da si ga ni zmislila Levica, temveč inšpektorat za delo in glavna sindikalna zveza, ker nadzorne institucije preprosto niso imele na voljo ustreznih sredstev za pregon kršitev osemurnega delavnika in neplačevanja oddelanih ur. Inšpektorat je pobudo za zakon dal že pred leti, v osnovi pa je nastal na ministrstvu za delo še v času prejšnje vlade, torej pod neoliberalnim ministrom Janezom Ciglerjem Kraljem. Luka Mesec je zakon zgolj podedoval in je moral izpeljati samo še dokončno usklajevanje med socialnimi partnerji. V okviru Ekonomsko-socialnega sveta je opravil vse postopke, delodajalci pa so se strinjali z različico zakona, ki je bila bistveno ostrejša od tiste, ki je bila na koncu uzakonjena. Delodajalska združenja so zatem kljub dogovoru zagnala populistično kampanjo zoper ministra.

Zakaj to razlagam? Na tem primeru smo jasno videli, da je bil minister Levice glavna ideološka in seveda strateška tarča lobistov kapitala v času te vlade. Delodajalska združenja so Mescu z obstreljevanjem zaradi zakona, s katerim so se sprva strinjali – in naj bi bil velikim, resnim podjetjem v interesu, saj je bil usmerjen zoper kršitelje, se pravi nelojalno konkurenco –, požrla tako rekoč polovico mandata. Seveda v spregi z desno opozicijo, s katero ima kapital stalno zavezništvo. Zakaj so to počeli? Najbrž zato, da Golob ne bi skrenil preveč v levo – da ne bi prišlo do novega prispevka za dolgotrajno oskrbo, da ne bi prišlo do zimskega regresa oziroma božičnice, da ne bi prišlo do šestinskega dviga minimalne plače in tako naprej. Kapitalu ni uspelo v celoti preprečiti levih politik. Mu je pa uspelo očrniti Levico in povečati njeno odbojnost. Kljub temu ocenjujem, da bo s skupno listo z Vesno prestopila parlamentarni prag.

Kapitalska združenja so že napisala gospodarski program in z njim lobirajo v medijskem prostoru. Ključni del tega je seveda, da Levice ne pripusti na oblast.

Ob tem se je težko izogniti prestopu Mateja Tašnerja Vatovca, do nedavnega vodje poslanske skupine Levice, k SD. Komu bo ta prestop bolj koristil – Levici ali SD? 

Predsednik SD Matjaž Han je morda mislil, da bo s tem ustvaril vtis, kot da Levica razpada pri živem telesu. Ampak se mu kalkulacija ni izšla. Uspelo mu je kvečjemu povečati odločenost nekaterih omahljivih podpornikov Levice, da bodo zdaj z večjo gotovostjo obkrožili Levico. Bi lahko to škodilo SD? Vprašanje, saj gre vseeno za stranko z zelo specifično volilno bazo. To je stranka socialdemokratskih nostalgikov, partizanskih proslav, dela domačega kapitala in različnih interesnih omrežij, ki je solidarna predvsem s svojimi člani, kadar imajo težave z zaposlitvijo. Kar pa se tiče Tašnerja Vatovca – v naslednjih tednih bomo videli, kakšen bo njegov bodoči okvir delovanja. Ni nujno, da bo ta poslanski, saj bo SD na volitvah najbrž dobila največ toliko poslanskih mest, kot je volilnih enot. In nisem prepričan, ali bo v primorski volilni enoti mandat dobil ravno tisti, ki je pred kratkim izdal svoje volivce. Primorci zgodovinsko niso privrženci izdajalcev.

Premier je prejšnji teden sklical kosilo strank leve sredine, ki bi po volitvah lahko oblikovale vlado, alternativo morebitni vladi Janeza Janše. Je vabilo prišlo prepozno? 

Vabilo je prišlo po tem, ko so si koalicijske stranke začele krasti poslance in je bilo treba zaustaviti kanibalizem pred volitvami, ki bi lahko vsem škodoval. Že pred tem smo bili priča podobnim vabilom. Han je na primer povabil Prebiliča k oblikovanju skupne liste. A je slednji raje še naprej sanjaril, da bo postal predsednik vlade, zato je to možnost odklonil, nato pa na kavo vabil predstavnike strank leve sredine. In bil pri tem zavrnjen. V diplomaciji se namreč točno ve, kdo sedi za mizo na katerem mestu – to določata njegova teža in moč. Na koncu je bil seveda Golob edini, ki je lahko uspešno sklical tovrstni sestanek.

Dotaknili ste se še ene težave, s katero leva sredina vstopa v predvolilni boj, namreč njeno razdrobljenost. Za kaj takšnega je sedaj že prepozno, ampak aktivist Jaša Jenull je pred omenjenim kosilom priporočal, da bi morale manjše stranke, Levica, Vesna, Pirati in Mi, socialisti, nastopiti skupaj na volitvah, da bi preprečile pretirano drobljenje glasov na volitvah. 

Ne predstavljam si, da bi lahko Levica in Kordiš nastopila na skupni listi. Zakaj je sicer prišlo do cepitve? Prav tako mislim, da bo Kordiš na volitvah dosegel primerljiv rezultat s številom zbranih podpisov tako imenovane delavske koalicije proti pokojninski reformi, se pravi približno odstotek glasov. Pirati so po drugi strani svojevrsten projekt, za katerega je težko reči, kam spada – ali je bolj levi, ali liberalni, ali »tehnofrikovski«. Že nekaj časa hodijo na volitve, kjer dosežejo tisti odstotek ali dva, a doslej še nikoli niso pokazali želje po kakršnemkoli združevanju ali koaliciji. Tako da na to ne bi računal. Drobitev glasov prav tako spremljamo pri Prebiliču in njegovem Prerodu. V tem ne vidim nobene pretirane dodane vrednosti, kvečjemu osebne ambicije, ki pa ga bodo težko ponesle čez parlamentarni prag. V naštetih primerih bo tako najbrž res prišlo do tega, da bo nekaj glasov šlo tako rekoč v nič in bodo izgubljeni za levo sredino. Še največ zrelosti ob tem sta pokazali stranki Levica in Vesna, ki sta se odločili za skupen nastop na volitvah.

Ankete pa vseeno kažejo na preboj Anžeta Logarja in njegovih Demokratov. Stranke, ki so jo postavili večinoma kadri SDS, stranke, ki si je zagotovila financiranje s pripojitvijo nekdanje stranke Zdravka Počivalška, enega od satelitov Janševe SDS na zadnjih parlamentarnih volitvah ... 

In stranke, na čelu katere je človek s 25-letno zgodovino v stranki SDS, ki je bil kot minister v času prejšnje vlade povsem tiho v primerih njenih ekscesov in se je med drugim podpisoval pod klevetaška pisma evropski komisiji o slovenskem pravosodju.

Ni torej povsem jasno, da je stranka še en satelit SDS? 

To je precej verjetno. Vendar nekateri ocenjujejo, da ima dolgoročnejše načrte, kako oblikovati desno sredinsko stranko po tem, ko Janše ne bo več na politični sceni. Janša je izjemno vitalen za svoja leta, pa vendarle se vsi staramo. Tudi sicer vidim nenavadno predpostavko v tezi, da je Janša genij, ki je lansiral Logarja kot sredinsko opcijo, da bi razširil svoj domet. Namreč, če je Janša prepoznal, da s svojim radikalizmom številne odbija, zakaj se sama SDS ni preoblikovala proč od radikalizma?

Dobro vprašanje. Zakaj? 

Verjetno zato, ker si Janša preprosto ne zna pomagati pri svojem radikalizmu. V tem je bil enkrat že uspešen, leta 2004, ko je tudi edinkrat zares zmagal na parlamentarnih volitvah. Takrat si je nadel ovčji kožuh ter začel govoriti bolj zmerno in spravljivo, kar so ljudje ob naveličanosti nad LDS kupili. Od takrat mu to ni več uspelo, ker so mu vsakič na neki točki popustile zavore. Podobno težavo bi znal imeti z Logarjem, če bi kazalo, da lahko na volitvah doseže dovolj dober rezultat, da bi lahko postavljal lastno ceno. To pa Janši ne ustreza. Logar ima dolgoletno skupno zgodovino z Janšo. In človek, ki to zgodovino najboljše pozna, je seveda Janša. S pripravljenim debelim dosjejem, ki ga krasi Logarjevo ime. Še pred volitvami se zna tako Janši zgoditi tista basen o škorpijonu, ki ga žaba nosi čez potok, potem pa jo na sredi potoka piči in oba klavrno potoneta. To je del njegove narave.

Pomembna za oblikovanje prihodnje vlade bi bila lahko tudi suverenistična stranka Resnica Zorana Stevanovića. A zdi se, da bi njena uvrstitev v parlament pomenila zagato tako za morebitno Golobovo kot Janševo vlado. 

Pomenila bi tudi zagato za Resnico, ki bi kot antisistemska stranka lahko delovala kvečjemu v opoziciji. Če bi šla v vlado, bi morala dejansko prevzeti tudi del odgovornosti, kaj kmalu pa bi se pokazalo, da Stevanović nima operativnih sposobnosti in kompetentnih sodelavcev. Sicer pa me ne bi presenetilo, če stranka sploh ne bi prestopila parlamentarnega praga. To stranko naj bi volili tisti, ki so proti političnemu sistemu kot takemu, institut volitev pa je sestavni del političnega sistema. Mogoče bodo nekateri od teh antisistemskih nezadovoljnežev in nezaupljivcev do vsega in vseh na dan volitev preprosto ostali doma.

Vladne stranke morajo začeti predstavljati, kaj vse še nameravajo narediti v prihodnjem mandatu. volivcem morajo torej ponuditi obete za prihodnost.

Kakšni so torej možni scenariji za prihodnjo vlado? 

Teoretično so možne tri koalicije. Ena je desna koalicija pod vodstvom Janeza Janše. To pomeni recept za izredne razmere, obračunavanje z vsemi mogočimi nasprotniki v institucionalnem prostoru in civilni družbi ter neoliberalen program v zavezništvu z različnimi frakcijami kapitala. Druga je koalicija različnih liberalnih in levih strank, kot jo poznamo danes. Teoretično pa je možna tudi bolj »sredinska« vlada s Svobodo, SD, Novo Slovenijo in Demokrati. Šlo bi za vlado kapitala. Stična točka teh strank je lahko izrazito neoliberalen gospodarski program, kakršnega so kapitalska združenja že napisala in z njim aktivno lobirajo v medijskem prostoru. Ključni del katerega je seveda, da Levice ne pripusti na oblast.

V praksi sicer zadnje vidim kot manj verjeten scenarij, odkar se je Svoboda predvsem v drugi polovici mandata precej oddaljila od tistega, kar bi raje videl liberalni del stranke s finančnim ministrom Klemnom Boštjančičem na čelu. Golob je levo identiteto Svobode okrepil v trenutku, ko je pred koncem leta nastopil proti interesom kapitala in mu od 6,5 milijarde dobička iztrgal pol milijarde v obliki stroškov za zimski regres oziroma božičnico. Če bi Svoboda tako delovala od začetka mandata, potem bi imeli verjetno pod streho tudi davčno reformo in reformo stanovanjske politike.

Do volitev sta še približno dva meseca. Kako lahko vladne stranke v tem času volivce še prepričajo, da jim namenijo glas? 

Ves čas morajo poudarjati, kaj vse so storile. A začeti morajo predstavljati tudi, kaj vse še nameravajo narediti v prihodnjem mandatu. Volivcem morajo torej ponuditi obete za prihodnost. Prav tako morajo biti iskrene glede tega, da nekateri projekti niso bili dokončani. Takšen primer je dolgotrajna oskrba, kjer stvari še zmeraj šepajo pri oskrbi na domu in zaradi pomanjkanja kadrov. Vladne stranke bi morale pripraviti realističen načrt, kako sistem nadgraditi v naslednjem mandatu, in na tem graditi pozitivno zgodbo. Vlada ima trenutno na pol poln kozarec, ki ga lahko v naslednjem mandatu napolni do vrha. Janša, ki napoveduje, da bo ukinil prispevek za dolgotrajno oskrbo, pa bi vodo zlil stran in upokojencem postregel prazen kozarec. Tako vladi ponuja priložnost, da izpostavi njegovo destruktivnost in temu nasproti postavi pozitivno alternativo. Dolgotrajna oskrba ni ideološko vprašanje, temveč resna skrb številnih ljudi in njihovih družin, kako ohraniti kakovost življenja, ne da bi jo plačali z izgubo nepremičnin. Priložnost za kampanjo na nadaljevanju začetega imajo vladne stranke tudi pri zagonu gradnje javnih neprofitnih stanovanj in čiščenju privatizacijskih anomalij v zdravstvu.

Kaj čaka Slovenijo, če na volitvah zmaga alternativa in se Janša spet znajde na oblasti? 

Kristalne krogle nimam, je pa zlovešče že to, da trenutno drugi mandat ameriškega predsednika Donalda Trumpa z vidika ustave deluje, kot bi se zgledoval po Janševem zadnjem mandatu, ko je v času epidemije vladal z odloki in s tem rušil ustavno razmejitev med pristojnostmi treh vej oblasti. Janša je z vladanjem z odloki sistematično spodkopaval avtoriteto parlamenta in sodišč. Podobno počne Trump 2.0, ki je v odnosu do ustave tako radikalen, kot je bil Janša 3.0. Morda v tem odgovoru najdemo tudi napoved, kakšna bi bila lahko naslednja Janševa vlada – bila bi tako radikalna, kot bi bil Trump 3.0, če bi imel to možnost.

Razmere v svetu so zmeraj bolj naklonjene avtoritarcem. Skoraj natanko pred enim letom, nekaj dni prej, preden je Trump prevzel oblast v ZDA, ste za Mladino komentirali njegove napovedi o prevzemu Grenlandije in nekatere druge ekspanzionistične težnje. Kje smo leto kasneje?

Predvsem je Trump pokazal, da je pripravljen uporabiti tudi najbolj grobijanska sredstva, da bi nasprotnika stisnil v kot. Naj bo to taktično bombardiranje z bombami ali carinami, diplomatsko poniževanje ali kaj tretjega. Kar trenutno počne na Grenlandiji, je to zadnje, torej očiten poskus poniževanja Evrope, da bi ugotovil, ali se bo ta znova uklonila ZDA in pristala na še bolj vazalski položaj. Obenem pa zabija klin med evropske države same, med zahodnoevropske, ki si ne želijo biti zgolj ameriški vazal, in vzhodnoevropske, ki se predvsem bojijo grožnje Rusije.

To je čas silakov, ki jim edino mejo, kot je pred kratkim za The New York Times povedal Trump, pomeni njihova lastna morala. 

Vemo, kako je s tem. Trump je človek, ki se je nekoč hvalil, da ga lahko dobijo s krvavimi rokami na Peti aveniji v New Yorku, pa se mu ne bo nič zgodilo. Takšnega človeka lahko zaustavi zelo malo stvari, kaj šele lastna morala. Kvečjemu bi to lahko uspelo usklajenemu nastopu večine svetovnih držav. In lani, ko je proti večini sveta zagnal carinsko vojno, je bila dobra priložnost, da bi se države povezale v nekakšno carinsko zavezništvo in ZDA pustile v Trumpovi sveti izolaciji z visokimi carinami in brez industrije. A so se pogajanja, ki jih je za ustavitev carinske vojne vodila Ursula von der Leyen, končala sramotno za EU. V resnici je bila edina država, ki je parirala Trumpovemu carinskemu norenju, Kitajska, s tem da je napovedala omejitev izvoza redkih kovin.

Pa ima Evropa sploh vzvode, da se Trumpu postavi po robu? 

Če bi imela kaj hrbtenice, bi tvegala vsesplošno poslabšanje odnosov z omejitvami trgovinskega in obrambnega sodelovanja. Posebej bi morala udariti s sankcijami predvsem zoper tehnološke velikane, ki so Trumpa spremljali na njegovi inavguraciji. Če nič drugega že zato, ker njihove tehnologije spodkopavajo temelje demokracije. Seveda bi lahko evropski voditelji zažugali tudi z izstopom iz zveze Nato in ustanovitvijo evropske obrambne zveze, kar bi v praksi pomenilo predvsem to, da vržemo ameriška vojaška oporišča iz Evrope.

Drugače bi bilo treba postaviti prejšnje vprašanje: ima Evropa tudi možnost skupnega nastopa? 

Imate prav, da do zapletov zmeraj pride pri oblikovanju skupnega stališča. Iz krize v krizo se kaže, da je Evropa nemočna predvsem zato, ker ne more biti enotna. Težave z oblikovanjem zavezujočih večinskih odločitev kar kličejo po reformi načinov odločanja v EU. Podobno kot blokada varnostnega sveta kliče po reorganizaciji Združenih narodov. Prednost EU je v tem, da ima bogato zgodovino eksperimentiranja z novimi državnimi oblikami. V tem okviru se je razvila tudi bogata praksa koordiniranja interesov in stališč. Zdaj jo je treba nadgraditi v smeri hitrejšega oblikovanja zavezujočih stališč. Drugače bomo zmeraj v situaciji, ko bo nekaj skrajno desnih vlad sredi Evrope kolaboriralo s silaki, pa naj bodo ti z vzhoda ali pa zahoda.

Trump 2.0 je v odnosu do ustave tako radikalen, kot je bil Janša 3.0. Naslednja Janševa vlada bi bila tako radikalna, kot bi bil Trump 3.0, če bi imel to možnost.

O čem vse se, upoštevajoč tudi trenutne razmere v svetu, torej odloča na marčnih volitvah? 

Prvo vprašanje je, ali bo Slovenija – njen politični sistem, institucionalni okvir, tudi v smislu vsakdanjega življenja – zdrsnila v iliberalizem. Torej v desno revolucijo, izredne razmere in še več sovraštva. Drugo, ali bo imela vsaj deloma levo vlado ali pa bo ta vlada neoliberalna, kar se tiče ekonomskih in socialnih politik. In tretje, kako se bo Slovenija pozicionirala sredi izrednih razmer v mednarodnem merilu zaradi Trumpa in skrajno desnih petokolonašev v Evropi. V tem kontekstu dvigajo glave različna iredentistična in ekspanzionistična skrajno desna gibanja, ki so uperjena proti svojim zgodovinskim nasprotnikom, se pravi bližnjim sosedom.

In kdo bo o tem odločil? 

Volivci. Tisti, ki bodo šli na volitve.