V središču / Nekaj priskutnega in ciničnega

Winston Churchill, neizčrpen vir množice duhovitih izrekov, od katerih so številni postali pregovori, slovi kot avtor tudi tega slavnega rekla: »Kdor pri dvajsetih ni liberalec, nima srca, kdor pri štiridesetih ni konservativec, pa nima možganov.« Citat obstaja v precej različicah in se pogosto navaja, predvsem seveda z desne plati, vendar zvesti skrbniki Churchillove dediščine opozarjajo, da o čem takem pri njem ni ne duha ne sluha. Izrek je precej starejši, pripisovali so ga že Françoisu Guizotu, francoskemu državniku iz sredine 19. stoletja, še prej Johnu Adamsu, nato Bismarcku, Benjaminu Disraeliju, švedskemu kralju Oskarju II., Victorju Hugoju, Marku Twainu, Georgesu Clémenceauju, Georgeu Bernardu Shawu in kar nekaj drugim (za čuda manjka Oscar Wilde). Prva izpričana in zapisana sled vodi k bolj obskurnemu viru, francoskemu ekonomistu in politiku Anselmu Polycarpu Batbieju, ki je leta 1872 prvi zapisal to reklo in ga sam pripisal Edmundu Burku, velikemu angleškemu kritiku francoske revolucije s konca 18. stoletja (a tudi pri Burku ni o tem nobene sledi). Namesto liberalec se je uporabljalo tudi republikanec, socialist, revolucionar, komunist itd. [dodajam: namesto konservativec pa socialdemokrat], navedene zgodnje in pozne starosti, ki so se jim pripisovala tipična politična stališča, so se prav tako nekoliko razlikovale.

Tiha predpostavka citata je, da je upor stvar iluzij in sanje o radikalni spremembi mladostna utvara, zrela realistična modrost pa ponuja uvid v realno stanje stvari.

Citat je še vedno velika uspešnica in nas v eni sami potezi vodi k problemu generacij. Naj bodo viri in konteksti še tako različni, je intenca vselej ista in povsem jasna: v mladosti se človek upira, to je pač naravno, v starejših letih pa ga sreča pamet in da slovo iluzijam. Kdor v mladosti ni imel prekucuških idej in si ni prizadeval za predrugačenje sveta, ta ni bil nikoli mlad. A če je pri tem trmasto vztrajal po tridesetem, štiridesetem, petdesetem letu, potem pač ni nikoli odrasel, kajti odraslost pomeni, da se sprijazniš s tokom sveta, ki ga ni mogoče radikalno spremeniti, kvečjemu malo popraviti. Tako pač narekuje pamet, ne srce. Generacije in generacije se vrstijo v desetletjih in stoletjih, a v tem sledenju se po tem razumevanju vselej ponavlja v jedru ista zgodba: sinovi se upirajo očetom, ko pa sami postanejo očetje, se vloge zamenjajo in zdaj sami krotijo sinove, ki jih navdihujejo ideje iz njihove lastne mladosti. Idealizem mladosti se ukloni realizmu zrelosti, prevratne ideje imajo svoj rok trajanja in se naposled vselej iztečejo v nepremagljivo tirnico. Mladost in starost markirata biološki ritem, naravno dejstvo, da smo bili nekoč vsi mladi in bomo nekoč vsi stari, na to biološko izmenjavanje generacij pa se direktno cepi izmenjavanje političnih stališč, revolucionarnost mladosti, konservativizem zrelosti. Politika je pravzaprav izraz in izrastek biološke podstati, hormonov, stvar tako rekoč naravnega odraščanja, ki vodi od upora do sprejemanja, od srca do pameti. Tiha predpostavka je, da je upor nazadnje stvar iluzij in sanje o radikalni spremembi mladostna utvara, zrela realistična modrost pa ponuja uvid v realno stanje stvari. Večno vračanje enakega, ponavljanje istega vzorca, neizbežnost biološkega ritma – nazadnje naj bi bila biologija realno politike, njena stalna podlaga, politični nazori, pa v vseh svojih variacijah in v močno različnih časih in okoliščinah nazadnje le izrazi tega trdega jedra. Odraščanje vodi od srca h glavi, od opijanjanja k streznitvi. Tako je mladostno uporništvo v svoji prehodni nujnosti nazadnje le porok, da bo vse ostalo isto, da bo generacija otrok postala generacija staršev; revolucionarnost ni nasprotje konservativizma, temveč vse prej njegovo jamstvo, njegov notranji moment, gonilo njegove reprodukcije; drugo je telos prvega. Četudi citat v svojem postavljanju srca nasproti možganom mimogrede prostodušno priznava, da je konservativizem brezsrčen in da je njegova pamet usodno pomanjkljiva in omejena.

Na tej modrosti je nekaj priskutnega in ciničnega. Menjavanje generacij je namenjeno le temu, da ne le ni nič novega pod soncem, temveč da je treba zagotoviti, da bi ne bilo nič novega pod soncem, in to z večno resnico, da mladostno zanesenjaštvo hitro mine in se izteče v vselejšnjo istost. Ni čudno, da prvi viri (nemara umišljeni) segajo nazaj k Edmundu Burku in Johnu Adamsu, v čas francoske revolucije, ko so si modri odrasli duhovi najprej prizadevali pokazati, da so revolucije monstruozne in vodijo v teror, stvar naključne blaznosti, nato pa hiteli zagotavljati, da je nova kapitalistična realnost, ki so jo prinesle, neprekoračljiva in nima alternative. Pod zagrinjalom brezčasne modrosti o večnem biološko-političnem ritmu generacij se bržčas skriva tisto, kar je Mark Fisher zadeto poimenoval »kapitalistični realizem«, doktrina, da globalni liberalni kapitalizem nima alternative in da se je treba posloviti od mladostnih sanj in od srca.

Napisano besedilo se morda res bere kot svež odziv na izjavo dr. Tašnerja Vatovca. A gre za odlomek mojega besedila Generacija? Ne, hvala, ki je leta 2023 izšlo v reviji Cukr. Besedilo je nespremenjeno.