V središču / Politik desnice, ustavni sodnik levice?

Predsednica republike je državnemu zboru v izvolitev predlagala tri kandidate za nove ustavne sodnike. To so odvetnica Tamara Kek, profesorica dr. Barbara Kresal in direktor Krajinskega parka Strunjan Marko Starman. Med kandidati izstopa prav slednji, ker je v javnosti od vseh najbolj prepoznaven, in še posebej zato, ker gre za kandidata v času levosredinske vlade, ki so ga vse življenje povezovali s politiko nasprotnega pola, v kateri je ne nazadnje večkrat tudi dejavno deloval. Kdo je Marko Starman in kako vidi samega sebe?

Je sin razvpitega odvetnika in politika desne usmeritve, pa tudi člana in poslanca Demosa ter ustanovnega člana Nove Slovenije Danijela Starmana in starejši brat odvetnika in predsednika odvetniške zbornice Janeza Starmana. Že sedemnajsto leto oziroma četrti zaporedni mandat je na položaju direktorja javnega zavoda Krajinski park Strunjan. Pred tem je zasedal že tudi politične položaje v izvršilni veji oblasti, v času vlade Andreja Bajuka in prve vlade Janeza Janše. Bil je državni sekretar na ministrstvu za okolje in na ministrstvu za pravosodje ter tudi vodja vladne službe za samoupravo in regionalno politiko. Pravzaprav bi nedavno, poleti 2021, skorajda postal celo pravosodni minister v tretji Janševi vladi in zato verjetno dobra štiri leta kasneje ne bi imel nikakršnih možnosti, da ga levosredinska koalicija izvoli za ustavnega sodnika.

Zakaj tedaj ni prevzel vodenja pravosodnega resorja, čeprav je pokazal pripravljenost za to in tudi že opravil preliminarni pogovor s tedanjim predsednikom vlade Janezom Janšo? Je res, da je izpadel iz igre, ker ni privolil v obračunavanje s slovenskima evropskima tožilcema? Evropsko javno tožilstvo je organ, ki skrbi za pregon zlorab in malverzacij s takšnimi ali drugačnimi evropskimi sredstvi. V skladu z evropsko zakonodajo pa slovenske nacionalne tožilce imenuje evropsko javno tožilstvo na predlog slovenskega državnotožilskega sveta. Ker tedaj imenovana Tanja Frank Eler in Matej Oštir nista bila povšeči predsedniku vlade, je bil po naših podatkih pogoj za imenovanje na ministrski položaj obljuba bodočega ministra, da bo našel način za zamenjavo obeh.

Ker Starman menda ni hotel privoliti v to, je položaj prevzel Marjan Dikaučič in potem dejansko v državni zbor vložil zakon, s katerim bi že imenovanima tožilcema prenehal mandat, nova pa bi izbrala kar vlada sama. »Ko gre za vprašanje imenovanja ministrov, je prav, da je faza predhodnih pogovorov zaupna, in o tem ne bi javno govoril. V teh pogovorih sem predstavil svoja stališča in očitno niso bila primerna za prevzem položaja ministra za pravosodje,« danes pojasnjuje Starman. Kar se preteklih političnih angažmajev tiče, pa pravi, da je bil vedno »državni sekretar na področjih, kjer se je zahtevalo posebno strokovno znanje. Nikoli nisem bil v nobeni stranki, ne aktivno ne kako drugače.«

Marko Starman zagovarja zadržanost in previdnost ustavnega sodišča do razveljavljanja zakonov in drugih posegov v politične odločitve.

Na razpis za ustavnega sodnika se ni prijavil prvič, ampak se redno prijavlja že petnajst let. V tem ne vidi nič slabega, prej nasprotno: »Ne skrivam, da sem ambiciozen na tem področju, in mislim, da je to pozitivna lastnost.« Je pa tokrat drugače to, da se na razpis ni prijavil sam. Čeprav predava na konkurenčni, zasebni Evropski pravni fakulteti, ki je v lasti družine Jambrek iz vplivnega kroga SDS, ga je na razpis formalno prijavila ( javna) Univerza na Primorskem.

Poleg tega, da vodi javni zavod, torej tudi predava na fakulteti, dodatno pa s statusom s. p. opravlja še storitve pravnega svetovanja. Kako vse to usklajuje? Je to dvoživkarstvo? »V mojem primeru ne gre za dvoživkarstvo. Za to gre, kadar kdo opravlja isto delo dopoldne v javnem sektorju in popoldne v zasebnem. Pri meni gre za delo, neodvisno od nalog in pristojnosti, ki jih imam kot vodja parka. Predavam samo en predmet, tega dela ni veliko, prav tako ne pravnega svetovanja na področju prostora, kar vse delam v prostem času. Moje glavno in najpomembnejše delo je vodenje Krajinskega parka Strunjan.«

Kakšen pa je njegov svetovni nazor? Kakšen ustavni sodnik bi bil? »Sem konservativen v pravnem smislu. Menim, da ustavno sodišče ni vsemogočno in je treba ravnati previdno, da dosežemo cilje na dolgi rok.« Dodaja, da je predvidljivost na dolgi rok bistvenega pomena pri gradnji pravnega sistema. »V predstavitvah pred poslanskimi skupinami sem poudaril, da pri delu ustavnega sodišča zagovarjam nekaj previdnosti in tudi sodelovanja z drugimi vejami oblasti, ki je pomembno za gradnjo zaupanja v pravni red.« Pogosto omenja previdnost, tudi ko gre za delo ustavnega sodišča, povezano s politično pomembnimi vprašanji oziroma zadevami. Po njegovem mnenju je v tem pogledu upravičena celo previdnost pri razveljavitvi zakonov. Prav tako, ko gre za pretekle odločitve ustavnega sodišča, vidi pomen tega »tudi v tem, da se drži svojih besed in da spoštuje precedense, ki jih je postavilo, in vzdržuje predvidljivost pravnega reda. Ustavno sodišče ne more brez razloga spreminjati svojih stališč, postavljenih precedensov.«

Spregovorili smo še konkretneje, o dejanskih človekovih pravicah. Recimo o pravici do splava. Je ta v Sloveniji po njegovem mnenju urejena zadovoljivo ali je morda do žensk preveč ali premalo omejujoča? »Mislim, da to ni pravno vprašanje, to vprašanje je v slovenski ustavi urejeno,« odgovarja. Glede odločitve ustavnega sodišča, ki je istospolno usmerjenim parom omogočila sklenitev zakonske zveze in posvojitev otroka, pa meni, da je »odločitev logična v smislu, da gre za naravno nadaljevanje stanja v praksi, čemur so sledila tudi številna druga ustavna sodišča. Ustavno sodišče bi težko odločilo drugače, saj mora izhajati iz enakosti pred zakonom.« K temu dodaja, da gre za eno izmed vprašanj, kjer se argumenti ne oblikujejo le na podlagi pravnih načel, »ampak tudi na podlagi strokovnih«. In nadaljuje: »To je področje, kjer so ustavna sodišča precej ranljiva, ko jim je moč očitati, da so odločila o strokovnem vprašanju. Državni zbor, vlada in druge institucije so prostor, kjer se tehtajo tudi strokovna in politična vprašanja.« Pri teh bi sam na položaju ustavnega sodnika pred očmi vedno imel dva argumenta. »Eden je, da se odloča, izhajajoč iz pravic posameznika, kar je bistveno. Po drugi strani pa je treba upoštevati strokovne okvire, ki niso samo pravni, ampak tudi strokovni in vrednostni. Vprašanje je torej, koliko te strokovne ocene vzame ustavno sodišče nase, koliko pa je prepusti bolj političnemu procesu.«

Kakšen pa je njegov odnos do razmerja med javnim in zasebnim, med javnim interesom in javnim dobrim na eni strani in zasebnimi interesi oziroma »svobodno gospodarsko pobudo« na drugi? Ustavno sodišče se namreč iz leta v leto ukvarja z več tovrstnimi dilemami v zdravstvu, šolstvu, visokem šolstvu, stanovanjski politiki in podobno. Pričakovali bi, da se Starman, ki velja za desno usmerjenega in recimo tudi predava na zasebni visokošolski ustanovi, bolj nagiba k zasebnemu. A bi se motili. »Javni interes je bistven in prvi, ki ga je treba varovati in zaščititi tudi v odnosu do zasebne gospodarske pobude. Saj drugače niti ne potrebujemo prava, če vse prepuščamo svobodni gospodarski pobudi. Namen pravnega varstva je varovanje šibkejših in te varujemo z institucijami, ki delujejo v javnem interesu. Seveda je zasebna iniciativa prav tako zelo pomembna, a ne na škodo javnega interesa. Gradnja javnih institucij in javnega interesa – s tem sem zaznamovan skozi celotno kariero.«

Kandidat za ustavnega sodnika je bil v preteklosti državni sekretar v prvi vladi Janeza Janše in skoraj minister v tretji.

Med kandidati za ustavne sodnike se je znašel zaradi razmisleka o tako imenovanem politično in svetovnonazorsko uravnoteženem ustavnem sodišču. Najverjetneje se zdi, da je predsednica republike Nataša Pirc Musar iskala zmernejšega konservativnega kandidata s čim več avtonomije in čim manj jasno izkazano pripadnostjo kateri izmed političnih strank.