Kultura / Več kot le glasba

Irska prestolnica Dublin. Nabito polna 3Arena, prizorišče, ki sprejme približno 13-tisoč glavo množico. Iz prve vrste balkona je v do zadnjega kotička zapolnjenem stojišču, ki ga občasno oplazi soj reflektorjev, mogoče opaziti na stotine palestinskih in irskih zastav, kefij in balaklav v barvah irske trobojnice. Živahno žuborenje je pomešano z napetim pričakovanjem. Luči se ugasnejo, med množico završi. Ogromno platno na odru se osvetli.

Na črnem ozadju se z velikimi belimi črkami izpiše »Israel is still commiting genocide against the Palestinian people« (v prevodu »Izrael še vedno izvaja genocid nad palestinskim ljudstvom«). Večtisočglava množica z glasnim žvižganjem izraža neodobravanje.

Napis se zamenja. »Fianna Fáil and Fine Gael are complicit in this genocide.« Fianna Fáil in Fine Gael – dve tradicionalno najmočnejši irski stranki – sta sokrivi za ta genocid. Spet se zamenja: »They permit US warplanes to use Shannon as a base!« Dovoljujeta ameriškim vojnim letalom, da uporabljajo – letališče – Shannon kot oporišče. In spet: »Get the US military out of Ireland.« Ameriška vojska naj zapusti Irsko.

Množica postane glasnejša, žvižgi intenzivnejši. Zaslon se zatemni, nato se na njem pojavita z odobravajočimi žvižgi pospremljeni dve besedi: »FREE PALESTINE«. Osvobodimo Palestino. Kot bi čakala na znak, množica ponori, se mobilizira, v zrak vihti palestinske zastave in v en glas vzklika slogan solidarnosti.

Zasedba je že davno prerasla status glasbenega fenomena in sprožila pravo kulturno in jezikovno revolucijo. Z rapanjem in petjem v irščini oziroma irski gelščini obuja jezik, ki je bil stoletja potisnjen na rob.

Kje pravzaprav smo? Gre za koncert, protest, nekakšno politično zborovanje? Pravzaprav gre za vse od naštetega. Čaka nas namreč prvi od dveh težko pričakovanih razprodanih dublinskih koncertov udarne tričlanske severnoirske hiphop zasedbe Kneecap, s katerima je ta decembra sklenila svojo turnejo.

Jezikovni revolucionarji

Kneecap je zasedba, ki je v nekaj letih prerasla status glasbenega fenomena in sprožila pravo kulturno in jezikovno revolucijo. Je energijska bomba, val, gibanje, glas generacije in identitete; katalizator novega odnosa do irskega jezika, kulture in politične zavesti, ki navdihuje manjšine in protikolonialistična gibanja po vsem svetu. Z rapanjem in petjem v mešanici angleščine in Gaeilge – irščine oziroma irske gelščine – lastnoročno obujajo jezik, stoletja potiskan na rob, in ga vračajo v vsakdanjo rabo, na ulice, v pube in, navsezadnje, na največje koncertne odre.

Ja, zaradi Kneecapa danes med mladimi ponovno vlada zanimanje za učenje jezika, ki naj bi ga tekoče govorilo le približno deset odstotkov prebivalcev Irske in štirje odstotki prebivalcev Severne Irske. Jezika, ki je bil kot uradni delovni jezik Evropske unije popolnoma priznan šele leta 2022. Šele takrat je bil tudi na Severnem Irskem uradno pravno priznan in zaščiten kot manjšinski jezik. Kneecap je dokazal, da irščina lahko zveni še presneto kul, živo in vitalno, da ni muzejski eksponat, pač pa orožje sedanjosti.

Kneecap so prav tako nevarni, kontroverzni provokatorji, ekstremisti in agitatorji. Za take jih vsaj označujejo britanski konservativni politiki, desničarski mediji in Sharon Osbourne. Zasedba Kneecap je namreč eden najglasnejših in najbolj neomajnih glasov podpore Palestini v svetu glasbe ter ostri kritik Izraela in vloge Zahoda pri genocidu v Gazi. Prav ta stališča so jo v zadnjem letu postavila v središče medijskega in političnega viharja, sprožila policijske preiskave in zahteve po prepovedih nastopov, hkrati pa utrdila njen status umetniške skupine, ki, tudi za ceno kariere, zavrača kakršnekoli kompromise. Toda ravno zaradi svoje brezkompromisne protikolonialistične in protiimperialistične drže, ki seveda izvira iz izkušnje irske zgodovine, ima Kneecap privržence po vsem svetu, njegova priljubljenost pa eksponentno raste.

Toda čemu pripisati njegov nagli vzpon iz majhnih belfastskih pubov na največje svetovne odre in festivale? Gotovo tudi celovečernemu filmu Kneecap (2024) v režiji Richa Peppiatta, polfiktivni zgodbi o vzponu zasedbe, kjer trojica – 28-letni Liam Óg Ó hAnnaidh oziroma Mo Chara, tri leta starejši Naoise Ó Cairealláin oziroma Móglaí Bap ter devet let starejši DJ Próvaí s pravim imenom J. J. Ó Dochartaigh – ob zvenečih imenih, kot je Michael Fassbender, igrajo same sebe (oziroma verzije samih sebe), dva mala dilerja in gimnazijskega učitelja, ki se združijo v ljubezni do glasbe, hedonizma in irskega jezika. Kot je v recenziji filma zapisal Mladinin Marcel Štefančič, jr., sta irščina in hiphop »kot ustvarjena drug za drugega, skupaj pa sta kot ustvarjena za polemiko, protest, aktivizem, politiko, ideološki boj, subverzijo, eksplozijo«. Film je premiero doživel na filmskem festivalu Sundance, kjer je prejel nagrado občinstva. Nato je med šestimi nominacijami osvojil še nagrado BAFTA, predvsem pa je bil začetek stvarjenja kulta Kneecap.

Otroci velikonočnega sporazuma

Tudi sami začetki stvarjenja benda so prežeti s pisanimi prigodami, začinjenimi anekdotami in urbanimi legendami. Kot je denimo ta o nastanku njihovega prvega singla C.E.A.R.T.A. iz leta 2017, ki je lansiral njihovo kariero: na predvečer shoda v podporo zakonu o zaščiti irskega jezika je Móglaí Bap s prijateljem avtobusno postajo pografitiral z besedo cearta (irski izraz za pravice) – prijatelja so pri tem prijeli policisti in ker jim je odgovarjal le v irščini, je noč preživel v celici, čakajoč na prevajalca. Ali pa ta, da je bil DJ Próvaí zaradi članstva v bendu – zlasti zaradi razkazovanja gole zadnjice z napisom »Brits out« (Britanci ven) na odru – kaj kmalu razrešen svojega učiteljskega poslanstva.

Kneecap je tudi eden najglasnejših glasov podpore Palestini v svetu glasbe, zaradi česar je zasedba tarča številnih policijskih preiskav in zahtev po prepovedih nastopov.

Da lahko razumemo kontekst nastanka in ustvarjanja Kneecap, pa moramo najprej seveda razumeti zgodovinski, geografski in politični kontekst, ki jih je izoblikoval. Člani benda Kneecap prihajajo iz severnoirske prestolnice Belfast ter njenega drugega največjega mesta Derry. Sami sebe imenujejo »otroci velikonočnega sporazuma« – po sporazumu, ki je leta 1998 končal desetletja krvavih spopadov med irsko republikansko armado (IRA) in britansko vojsko; med katoliškimi nacionalisti in protestantskimi unionisti. Kot dediči prvih se jasno zavzemajo za pravice irskega jezika, a se, kot so večkrat poudarili sami, od travme tega nasilnega obdobja lahko distancirajo, saj je, v nasprotju z njihovimi starši, niso izkusili neposredno. Ravno to jim omogoča, da se te boleče zapuščine lotevajo z drugačne perspektive in jo razorožijo s humorjem, ironijo in satiro. Zavestno se torej igrajo z republikanskimi simboli – zaščitni znak DJ Próvaíja je denimo balaklava v barvah irske trobojnice. Že samo ime skupine pa prevrača in si na novo prisvaja izraz »kneecapping«, brutalno prakso streljanja v koleno, s katerim so enote IRA kaznovale domnevne prestopnike – takšne, za kakršne se trojica večkrat okliče tudi sama.

Njen sloves so oblikovali tudi številni udarni (in za nekatere kontroverzni) nastopi na največjih svetovnih festivalih, kot sta Coachella in Glastonbury, kjer so trume oboževalcev mobilizirali k skandiranju v podporo svobodni Palestini in svoj nastop opremili z gesli »F*ck Israel« (J*ebeš Izrael). Njihov nastop na Glastonburyju je med drugim »zaradi političnega ekstremizma« poskušal preprečiti tudi britanski premier Keir Starmer, a mu to ni uspelo – nazadnje so zaradi izjemnega zanimanja organizatorji 45 minut pred začetkom koncerta celo zaprli dostop do prizorišča. Mo Chara se je zaradi obtožb o terorizmu (češ da naj bi na enem londonskih koncertov na odru razkazoval zastavo v podporo libanonskemu Hezbolahu) znašel celo na britanskem sodišču, a je bila obtožba ovržena zaradi tehnične napake v načinu vložitve obtožbe. Toda britanska vlada se ne da. Nedavno se je na odločitev pritožila še na višje sodišče, kjer se je prejšnjo sredo pričelo novo sojenje Mo Chari in pritegnilo množico njegovih podpornikov. Mo Chara vztraja, da je to zgolj še eden izmed poizkusov odvračanja pozornosti od genocida, ki ga Izrael še vedno izvaja nad palestinskim ljudstvom, ter sokrivde britanske vlade.

Naš dan bo prišel

Ko smo na tisti torkov večer, 16. decembra, torej čakali na začetek koncerta, smo vedeli, da to ne bo običajno, pasivno konzumiranje glasbe ...

Kot je zapisal Marcel Štefančič, jr., sta irščina in hiphop »kot ustvarjena drug za drugega, skupaj pa sta kot ustvarjena za polemiko, protest, aktivizem, politiko, ideološki boj, subverzijo, eksplozijo«.

Kneecap je svoj set udarno odprl s komadom 3CAG z druge plošče Fine Art (2024). 3CAG je pravzaprav izraz za drogo MDMA, ki so ga praktično lastnoročno skovali sami (3 chonsan agus guta oziroma trije soglasniki in samoglasnik) in ga iz studia ponesli naravnost na ulice. Prav v tem se razkrije eden najbolj radikalnih vidikov delovanja Kneecapa: irščine ne obravnava kot relikt preteklosti, temveč kot živ material, ki ga je treba uporabljati, lomiti, gnesti in po potrebi na novo izumljati. Z ustvarjanjem novih izrazov, slenga in besednih iger jeziku vrača tisto, kar je izgubil s stoletji stigmatizacije pod britansko kolonizacijo – spontanost, humor in neposredno povezavo z vsakdanjim, urbanim življenjem mladih. Z referencami na zabavo, droge, seks, duševno zdravje, policijo in politiko. »Vsaka izgovorjena irska beseda je kot krogla, izstreljena za irsko svobodo,« se glasi ikonični stavek iz filma Kneecap, s katerim se lahko poistovetijo pripadniki številnih stoletja zatiranih in stigmatiziranih jezikovnih skupin. Tudi mi. In ko na tisoče mladih v 3Areni – četudi niso tekoči govorci – vzklika refrene, odrapane v irščini, jezik postaja sredstvo pripadnosti in kolektivne izkušnje, Kneecap pa dokazuje, da je glasba lahko eno najmočnejših orodij revitalizacije jezika. In da je sam eden njenih najglasnejših motorjev.

Dodobra razgreto množico so nato še dodatno razživeli komadi različnih letnic, kot so Amach Anocht (kar se prevaja v nekaj takega kot »ven zvečer/nocoj«), Fenian Cunts in Drug Dealin Pagans, ki ga je skupina posvetila oktobra lani preminulemu irskemu pisatelju in filmskemu ustvarjalcu Manchánu Maganu. Temu je sledil eden večjih hitov s čislane plošče Fine Art: Better Way To Live, v katerem je melodični refren (tokrat s projekcije na platnu) odpel Grian Chatten, frontmen prav tako priljubljene irske postpunk zasedbe Fontaines D.C.

Če smo prej kar nekaj vrstic posvetili Kneecapovemu političnemu aktivizmu, moramo na tej točki končno omeniti, da so člani skupine pod vsem hrupom in pompom tudi izjemno učinkoviti in prepričljivi performerji. Mo Chara in Móglaí Bap sta suverena, karizmatična, duhovita in natančna raperja, DJ Próvaí pa s trdo, klubsko produkcijo skrbi, da energija ne pade niti za trenutek. Njihov zvok – surova mešanica hiphopa, grima, drilla, drum & bassa, housa in dubstepa – v živo pride še bolj do izraza, njihov nastop je natančno odmerjen in premišljeno strukturiran, a ne na račun pristnosti, surove, živalske energije in neukročenosti.

Sledi intermezzo v obliki stare irske pesmi, zaporniške balade The Auld Triangle, ki jo odpoje kar DJ Próvaí (in preseneti s svojim impresivnim pevskim aparatom) – pesmi, ki jo je leta 1984 oživila legendarna skupina The Pogues, v zadnjih letih pa je postala tudi prepoznavni napev dublinskega nogometnega kluba Bohemian F. C. Ob tem se aktivira vsa dvorana, v zraku plapolajo irske zastave, po razprodani dvorani odmeva enoglasni napev tisočerih obiskovalcev.

Skladba pa je bila tudi uvertura v Próvaíjev kaotični skok med občinstvo, čemur je sledila še točka, ki je na koncertih Kneecapa postala že stalnica: prepevanje verza »Maggie’s in a box«, uperjenega seveda proti nekdanji konservativni britanski premierki Margaret Thatcher (ki je že v »škatli«), na melodijo hita Give It Up zasedbe KC and the Sunshine Band iz leta 1983. Pri tem je občinstvo več kot entuziastično sodelovalo, njihove smejoče se obraze pa so lovile kamere in jih prenašale prek velikih platen, kar je še dodatno ustvarilo občutek skupnosti.

»Sami smo bili na drugi strani kolonializma in zatiranja – in prav zato smo Irci pogosto prvi, ki to obsodimo kjerkoli po svetu.«
– Mo Chara, Kneecap

Sredi koncerta si je Mo Chara, ob projekciji ogromne plapolajoče palestinske zastave, vzel čas za nagovor občinstvu. »Tukaj razumemo kolonializem, razumemo zatiranje,« je začel. »Prav zato – še posebej na severu – zelo dobro razumemo tudi pomen mednarodne solidarnosti, ki je pomembna iz več razlogov: seveda zato, ker spodbuja bojkote po vsem svetu, hkrati pa tudi zato, ker dviguje moralo ljudem v Gazi in na Zahodnem bregu. Tam imamo prijatelje. Gledali bodo posnetke nocojšnjega koncerta in drugih nastopov ter videli, da jih ljudje v Dublinu vidijo, slišijo in podpirajo. In to ne le peščica – tukaj vas je kar 12.500.« Ob tem je platformo ponovno izkoristil za jasno obsodbo genocida in zahtevo po aretaciji Netanjahuja kot vojnega zločinca. »Sami smo bili na drugi strani kolonializma in zatiranja – in prav zato smo Irci pogosto prvi, ki to obsodimo kjerkoli po svetu,« je končal. »Bodite ponosni nase. Tiocfaidh ár lá.« Gre za znameniti irski slogan: »Naš dan bo prišel.«

Surovi magnetizem

Kneecap je največje, najbolj udarne hite seveda prihranil za konec. Vrhunec impresivne setliste kar 25 komadov so pomenili že prej omenjeni prvi singel C.E.A.R.T.A., pa Guilty Conscience, Get Your Brits Out in nedvomno največja, najbolj surova, manična, energična hita H.O.O.D. in THE RECAP. Slednji, politično nabit banger je uperjen proti Kemi Badenoch, vodji britanskih konservativcev, ki je skupini v preteklosti poskušala blokirati vladno subvencijo in pozivala k njihovi prepovedi nastopa na Glastonburyju. Na tej točki trojici energija ne pojenja, pravzaprav vzdušje ob spremljavi premišljenega, udarnega lightshowa in projekcij doseže vrelišče. Prav nič nas ne moti, da ne znamo besedil v irščini, saj kljub temu razumemo njihovo bistvo; ob omenjenih bangerjih se razmetavamo, po svoje prirejamo besedila in se prepuščamo surovemu magnetizmu benda. Oder in dvorana se zlijeta v kaotično, pulzirajoče prizorišče, v katarzično evforijo, manifest, upor. V tem trenutku nam je seveda popolnoma jasno, da to, kar trojica počne na odru, daleč presega glasbeno izkušnjo.

Koncert se je končal na nepričakovano srčen, ganljiv in nostalgičen način: na velikem platnu se prikaže fotografija Móglaí Bapa in njegove babice, lani preminule Therese Carleton, iz zvočnikov pa zadonijo prvi takti nepozabne božične klasike Fairytale of New York prav tako nepozabne angleško-irske zasedbe The Pogues (z angleško pevko Kirsty MacColl), katere legendarni, ikonični frontmen Shane MacGowan je po hudi bolezni umrl leta 2023. Ob tem se v dvorani spomnimo, da bo pravzaprav pravkar božič. In ne moremo si pomagati, da se nam ne bi ob nabito polnem prizorišču, ki skupaj z bendom na odru od prve do zadnje besede sinhrono vzklika besedilo, naredil cmok v grlu. Politični naboj koncerta se v tem trenutku raztopi v en sam val, poln nostalgije, optimizma, človečnosti in topline, ki zajame dvorano.

Ko se luči znova prižgejo in se hrup počasi poleže, ostane občutek, da smo bili priča nečemu veliko večjemu od glasbe. Skupini, ki s svojim medijem premika meje jezika, identitete in političnega izraza. In prav zato njen vzpon ni naključje, temveč logična posledica časa, v katerem delujejo. Njen koncert je tako nepozaben, tako zasvojljiv, da – ko naslednje jutro na naše presenečenje na platformi za prodajo vstopnic Ticketmaster ugledamo precej ugodne karte za še drugi (in tokrat zadnji) dublinski koncert Kneecapa, in to na stojiščih – te nemudoma kupimo. Kdaj smo še lahko rekli, da nam je bil kakšen koncert tako dober, da smo se ga naslednji dan udeležili še enkrat?

Če si želite povrniti drobec upanja v človeštvo, pojdite na Kneecapov koncert; še raje – pojdite na Kneecapov koncert v Dublin – ali pa kar na dva.

Te odločitve nikakor ne obžalujemo. Stojišča vzamemo resno in na prizorišču smo že dve uri in pol pred začetkom koncerta. Tako nam uspe, da si izborimo tretjo vrsto. Okrog nas so zelo mladi ljudje – fantje in dekleta nekje med 14. in 18. letom, oblečeni v bendov merch, majice »FREE MO CHARA« (»Osvobodite Moja Charo«), z balaklavami v barvah irske trobojnice na glavi. Sprva je videti, da dveh predskupin niso pričakovali ter živčno in nekoliko utrujeno pogledujejo na uro, toda odlična seta dveh DJ-ev, članov benda Fontaines D. C. (ki v izjemnem slogu zaključita in dvorano na noge spravita z Bitter Sweet Simphony skupine The Verve) ter simpatične irske pevke Biig Piig zbudita tudi njih. Zakaj se osredotočamo na občinstvo? Ker v prvih vrstah tako prijazne, tako uvidevne in skrbne množice, kot je bila ta v Dublinu, še nismo doživeli. Bend mora v primerjavi s prejšnjim večerom nastop kar nekajkrat prekiniti zaradi slabosti in omedlevic oboževalcev na stojiščih (očitno je bil drugi večer še bolj razgret), ki so vedno znova nemudoma deležni podpore in pomoči sosedov (pa tudi benda in izjemno prijaznih varnostnikov).

Poleg tega se v nas nekaj premakne ob pogledu na mlada dekleta, ki znajo komad Fit but You Know It od prve do zadnje besede odrepati tako, da bi bil nanje ponosen še sam Mike Skinner; dekleta, ki z vsem bitjem skandirajo v podporo Palestini, in to mislijo povsem resno; dekleta, ki nabitega pijanega možakarja srednjih let, ki se hoče preriniti v ospredje, brez strahu in z uporabo sočnega jezika pošljejo nazaj, od koder je prišel, pri tem pa preverijo, ali so okrog njih vsi v redu.

Poleg njih med občinstvom pravzaprav opazimo ljudi vseh generacij: mamo, ki s hčerko in njenima prijateljicama zna na pamet vsa besedila, tudi tista v irščini; mladi par, ki je na koncert pripeljal svojega osnovnošolca v kombinezonu z logom Kneecap, pa tudi kar nekaj osivelih glav.

Ja, Kneecap je bend za vse generacije. In ko doživimo koncert še iz tretje vrste (kasneje na družbenih omrežjih zasledimo, da je bila med nami tudi Greta Thunberg z balaklavo na obrazu), smo polni adrenalina, ekstaze, vznesenosti in optimizma.

Če si želite povrniti drobec upanja v človeštvo, pojdite na Kneecapov koncert; še raje – pojdite na Kneecapov koncert v Dublin – ali pa kar na dva.