Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Dvig minimalne plače

Dvig minimalne plače v začetku leta 2026 je dvignil veliko nepotrebnega političnoekonomskega prahu, pa tudi predvolilne megle. Minister za delo Luka Mesec se je glede na zakonske možnosti in formalne pristojnosti odločil, da mora minimalna plača v državi prvič preseči prag tveganja revščine. Socialno je tako dosegla svoj namen, ekonomsko kot vedno deluje protislovno, politično tudi zavajajoče. Vlada se z njo dobrika volivcem, opozicija ponuja šibke ekonomske alternative, sindikati so kajpada za, predstavniki gospodarstva kakopak zelo proti. Ekonomike minimalne plače se držijo veliko strokovne mitologije, zamotana faktografija in kompleksna matrika posledic. Nesporno gre za enega najbolj žgočih problemov socialne države zadnjih sto let in hkrati polje dolgotrajnih bitk za delavske pravice v sodobnem kapitalizmu. ZDA in EU so nedvomno dober primer teh zadreg. Za EU je namreč minimalna plača temelj njenega socialnega modela in podobno razsvetljensko in ekonomsko vlogo ima tudi v Sloveniji. Zato je v predvolilni vročici kozarec čistega vina pomembnejši od prepirov, ali je pol prazen ali poln.

Dejstva poznamo. Minimalna plača je pri 1482 evrih bruto ali 1000 evrov neto, kar je 16 odstotkov več kot lani, njene prispevke državi določa 60 odstotkov povprečne plače. Igra z odstotki je tu manj pomembna od absolutnih številk, ki nagrajujejo zaposlene in obremenjujejo delodajalce. Minister ima v rokavu dva pomembna argumenta. Nova raven minimalne plače je socialno pravična, ker sledi življenjskim stroškom onkraj praga tveganja revščine. Ekonomsko pa je sprejemljiva, ker imamo trenutno visoko raven zaposlenosti in dovolj dobre makroekonomske razmere, pa tudi primerno dobičkonosnost podjetij. Seveda bo dvig minimalne plače povečal poletni in tudi novi zimski regres ter povzročil dohodkovne spremembe tudi drugod. Stroški bodo povsod višji, poslovne prerazdelitve pa nujne v javnem in zasebnem sektorju. Fiskalno pokritje, vsaj za javni del, ni bilo načrtovano, kar pomeni dodaten finančni zaplet za državo. Seveda je nejevolja v gospodarstvu več kot očitna. Stroški dela naraščajo v zadnjih petih letih precej hitreje kot produktivnost, konkurenčni položaj gospodarstva se slabša. Ugovori združenj delodajalcev so domala učbeniški. Višja minimalna plača povečuje pritisk na druge plače, brezposelnost se bo povečala, inflacija pa zvišala. Predlagajo davčno razbremenitev bruto plač, kar lahko vodi v fiskalno krizo države. Nedvomno je Meščev pristop, podobno kot Golobova »božičnica«, nastal mimo dogovora s socialnimi partnerji. V chicaški racionalnih pričakovanj imajo realni vpliv na gospodarska dogajanja zgolj nepredvidljivi in nepričakovani ukrepi. Vladni socialisti so v populistični vnemi očitno nezavedno uporabili wallstreetski »koncept presenečenja« nobelovca Roberta Lukasa (1995), največjega častilca tržnega fundamentalizma. Čudna so pota naših političnih labirintov.

Nič ni novega pod soncem, pravi božja beseda, in njo si vsak od vekomaj razlaga po svoje. Toda ne pozabimo, minimalna plača velja za eno najbolj raziskanih področij ekonomske znanosti, njihovo državno določanje poznamo dobro stoletje. Nova Zelandija (1894) in Avstralija (1907) sta prvi uvedli nacionalno raven minimalnih plač, ZDA so zakon o njej dobile leta 1938 (FLSA), večina držav današnje EU pa po drugi svetovni vojni. Minimalna plača je dejansko ogelni kamen evropskega socialnega modela, čeprav je njihova politika ostala v domeni držav članic. Evropski steber socialnih pravic (EPSR) leta 2017 in evropska direktiva pet let kasneje o ustrezni minimalni plači (AMWD) pomeni pomembno točko preloma »socialne federalizacije« s prevladujočo neoliberalno agendo EU. EU določa proceduralne okvire, zahteva kolektivna pogajanja, socialna kohezija je želeni skupni cilj. Švedska in Danska sta se pritožili na evropsko sodišče (ECJ) glede svojih političnih pristojnosti in avtonomije socialnih partnerjev. Sodišče je konec leta 2025 presodilo, da je zaveza držav glede plačila ustrezne minimalne plače konstitutivni element evropske socialne in politične integracije. Legitimen in legalen je tudi cilj njene višine – 60 odstotkov povprečne plače. In posredna posledica delovanja AMWD so nadpovprečna zvišanja minimalnih plač v večini članic EU. Podobno velja tudi za razvejene razmere v ZDA. Kakšna ironija usode – delodajalci so po finančni krizi 2008 sami zahtevali plačni državni intervencionizem. In sedaj ga imajo.

Ekonomska mitologija se tu konča. Trg dela nikoli ne deluje po čistih tržnih načelih, politično dogovarjanje in intervencionizem sta tod stalnica. Višje minimalne plače kratkoročno ne vplivajo na celotno brezposelnost, imajo pa različne učinke na njeno alokacijo in poslovno prestrukturiranje. Na drugi strani dvig minimalnih plač lahko nadomestijo dohodninske olajšave, revščino bolj učinkovito odpravljajo neposredni socialni transferji. Toda višje minimalne plače lahko negativno vplivajo na zaposlovanje mladih, podobno velja za nekvalificirano, ranljivo delovno silo. In ne nazadnje višje plače lahko prek cen izničijo politiko preseganja revščine. Teoretično in empirično višje minimalne plače prinašajo pozitivne in tudi negativne učinke. In tako v kaosu ekonomskih mnenj postajajo plen političnih odločevalcev. V svetu diskurzivnih tonov, pravi Nina Dragičević, z njimi najraje barantajo Vox Populi(sti).