Film / Nehvaležna bitja

zadržan

V družinah si pomagamo!

»Svojo družino sem večkrat ubila – v svoji glavi,« dahne Klara (Dexter Franc), odtujena, anoreksična češka najstnica, ki se na nekem jadranskem otoku, kjer letuje z očetom (Barry Ward) in mlajšim bratom (z mamo, ločenko, komunicirajo le prek telefona), zaljubi v Denisa (Timon Šturbej), hrvaškega najstnika, sina lokalnega »bogataša«, ki ji vrne apetit. Prej ni hotela jesti – protestno. Vse, kar počne, je protest. Ločitev staršev jo je potrla – in podrla. Brata, ki izgleda kot mladi Michael Myers, tudi. Oče ju miri, a je brez avtoritete. Zadušeni so. Tesnobni. Hvaležno mrtvi. Kot da so pod vodo. Nimajo se fajn. Trpijo. To je poletje njihovega nezadovoljstva.

A ker je to film Olma Omerzuja, pri katerem se družin vedno držijo ajshilsko-evripidsko-aristofanske korenine (Družinski film, Atlas ptic, Zadnji dnevi patriarhata), družina deluje kot magnet za nove šoke in težave: Denisa najprej osumijo, da je umoril očeta, ko pa se oče odloči, da bo hčerko in sina na hitro odpeljal domov, na Češko, se Klari zdravje tako poslabša, da jo hospitalizirajo, ali natančneje – Denisa tako pogreša, da očetu ne preostane drugega, kot da ji začne »terapevtsko« pošiljati ljubezenske smse in se pretvarjati, da je Denis. Kar pomeni, da si začneta oče in hči – on kakopak pri polni zavesti, ona nezavedno – izpovedovati ljubezen, da začneta izmenjavati obscenosti, da mora oče »erotično« replicirati hčerki (»Tudi jaz se te hočem dotikati in te poljubljati, kjerkoli želiš«), da se mora odzivati na njene »prompte« (»Imam najlepšo muco na svetu«). Klara oživi. Od nje ne bo ostala le nogavica, ki jo bosta starša potem pokopala. A tu nastopi dvojni problem.

Prvič, v kinu poslušamo le še to, česar v kinu nočemo poslušati – iritantno cingljanje smsov. In drugič, Omerzu potem ne ve, kaj bi s to »perverzijo«, s to strašno fantazijsko manipulacijo – potenciala svoje premise ne izkoristi. Ne pusti ji, da bi se razživela in znorela. Kot da bi se je ustrašil. Oče, spektralni »rent-a-ljubimec«, ob tem itak občuti le toliko nelagodja kot na nudistični plaži. Film se obnaša tako, kot da se to, kar se je zgodilo, ni zgodilo. Recimo: Denis v nekem trenutku izsiljuje Klarinega očeta, toda le nekaj trenutkov kasneje že vsi skupaj sedijo za mizo. Kot da se ni zgodilo. Sem rekel, da sta Klarina starša ločena? Nenadoma sta spet skupaj. Kar tako, na lepe oči – deus ex machina. In tu je največji problem tega filma: pozablja, kaj mu je storiti. Pozablja, kaj mu veleva njegova lastna premisa (»V družinah si pomagamo«), zato mu tudi ves tisti östlundski bunuelizem – nelogičnosti, non sequiturji, mali satirični absurdi, ironična trganja linearnosti ipd. – eksplodira v obraz. In zato je prevečkrat potreben deus ex machina. (art)