Konzum / Institucionalni potencial
Slamič, Ljubljana
Boštjan Napotnik
MLADINA, št. 4, 30. 1. 2026

Ljubljanski zrezek
Kavarna & bistro Slamič
Kersnikova ulica 1, Ljubljana
Tel.: 01 433 82 33
Slamič vsak dan od 7.30 daje zajtrke, med delavniki od 11. do 15. ure dnevna kosila, od 17. do 21. ure pa večerje.
Boštjan Napotnik
MLADINA, št. 4, 30. 1. 2026

Ljubljanski zrezek

Polenovka na rižoti
Kavarna & bistro Slamič
Kersnikova ulica 1, Ljubljana
Tel.: 01 433 82 33
Slamič vsak dan od 7.30 daje zajtrke, med delavniki od 11. do 15. ure dnevna kosila, od 17. do 21. ure pa večerje.
Ambient:
prijetna meščanska patina, temne stene in prti, klasično servirno posodje z lastnim logotom, prijeten, a ne cheesy jazz na ozvočenju
Napitki:
borno, pol ducata buteljk je res premalo; všečen Ronkov merlot je stal dvakrat, prosecco pa trikrat toliko kot v vinotekah; na pivski pipi imajo Peliconov blonde ale
Vegetacija:
nič drugega kot bučni njoki z jurčki
Dostopnost:
peš, s kolesom ali trolo ali pa z avtom v garažo; za gibalno ovirane ni prehudih zaprek
Fino:
file polenovke
svinjska rebra
Ne tako fino:
žafranova rižota
utrujen krompir ob ljubljanskem zrezku
Slamičeva dilca in bučni njoki so stali 18, golaž s štruklji 16, ljubljanski zrezek 17, sv. rebra 19, polenovka z rižoto 21, čokoladna torta 5,4, direktorska pa 5,8 evra.
»Lej to, mi smo pa ves čas mislili, da je to samo kafič z občasno živo muziko,« je spreletelo načelnika Konzumovega odseka za terensko izvedbo, ko je med rutinskim pregledom informatorskih poročil naletel na zabeležko, da Slamič na Kersnikovi med kuhanjem kave ne uprizarja le džezovskih špilov, ampak tudi čisto fletna kosila, proti večeru pa še izbor bolj ali manj klasičnih ljubljanskih jedi.
Ker pod logotipom Fr. Slamič stoji letnica 1932, smo se nadejali, da bo ta izbor malo bolj obširen – v skorajda sto letih se pač zgodi marsikaj – a nam je nato ob zgolj sedmih razpoložljivih postavkah (iz špila je takoj odpadel burger za 15 evrov) od natakarja vseeno uspelo izsiliti še narezek, v katerem sta mladi Pustotnikov sir in sveže kuhana prekajena šunka gladko pregazila brezznačajni pršut, še lažje od tega pa bi pogrešili podobno prazno grozdje in melono.
Potomstvo Slamičevega Franceta se je nato vendarle malo zresnilo in po krožniku mehkih domačih bučnih njokov z jurčki in posipom iz dimljene rikote skupaj s sirovimi štruklji postreglo klasičen, po ustanoviteljevem receptu in brez zagatnih zgoščevalnih bližnjic pripravljen goveji golaž. Kot se spodobi in je pravično, tudi svinjskih reber niso podvrgli kakšnim barbarkjujevskim tretmajem, temveč so jih le počasi spekli do popolne mehkobe ter z natur zaftom pokapali priloženi krompirjev pire in praženo kislo zelje. Vzorno se lotevajo tudi priprave ljubljanskega zrezka, s špinačo in resnim sirom in šunko v osrčju ter pravilnim paniranjem in cvrtjem, a jim nato vtis uspe skvariti z zmahanimi in puhlimi polovičkami pečenega krompirja. Še bolj izrazit dualizem dobro-slabo je jed z odlično pripravljenim, v maslu poširanim filejem polenovke in preslano, premalo kuhano in pretežko rižoto pod njim.
Ponudba sladic je, kot kaže, zvečer odvisna predvsem od dnevnega prometa v kavarni – orehovi torti z bogatim, sijočim čokoladnim prelivom pravijo direktorska in je čisto fajn, kar velja tudi za bolj lahkotno in puhasto torto s tremi odtenki čokolade, bi pa bilo ob obeh bolj fino, ako bi obnju – če že kaj – namesto brizga sladke smetane položili kakšen osvežilen kos sadja.
Slamič ima zaradi lokacije, tradicije, ambienta in splošnega prijetnega vtisa potencial, da se med Ljubljančani vzpostavi kot plac za srečevanje tudi ob kakšnem krožniku pošteno pripravljene domačne košte, ne le ob kofetku ali hitrem kosilu. Kakšna dodatna jed na meniju, sezonske specialke, ojačanje vinske karte in kakšno uro daljši delovni čas pri tem zagotovo ne bi škodili.