Teden / Boj proti hiperprodukciji

Vse letošnje leto bo v ljubljanski Stari elektrarni, enem najpomembnejših kulturnih prizorišč za odrske, pa tudi druge projekte v produkciji nevladnih organizacij v kulturi in samostojnih kulturnih ustvarjalcev, potekal eksperiment. Ta ima potencial, da morda postane vzorčni primer za spoprijemanje s hiperprodukcijo v kulturi, ki je v zadnjem desetletju postala izrazita težava in škodi vsem, akterjem v kulturi in tudi občinstvu.

Glavni krivec za hiperprodukcijo so dolgoletni sistemski predpisi, ki so leto za letom terjali nenehno ustvarjanje novih in novih kulturnih produkcij. Sedanja ekipa na ministrstvu za kulturo je te predpise sicer prevetrila in eden od razlogov za to je bil prav boj proti hiperprodukciji. A statistika je neusmiljena: zgolj v uprizoritvenih umetnostih je bilo leta 2012 v produkciji nevladnih organizacij in samozaposlenih v kulturi izvedenih 130 premiernih produkcij – deset let kasneje 152, pri čemer so imele številne manj kot pet ali deset ponovitev. Posledice: izgorelost delavcev, slabša kakovost dela in zasičenost z vsebinami, ki poleg tega še prehitro ugasnejo. Sredstva so se drobila, ustvarjalci so bili slabo plačani.

Najkrajšo pri tem so potegnili ekonomsko najšibkejši v panogi, nevladne organizacije in samozaposleni v kulturi. Zato je poskus, ki se ga je letos lotila Stara elektrarna, tako zelo pomemben.

A kaj bo naredila? Staro elektrarno, že odkar so jo pred dobrimi 21 leti spremenili v kulturno prizorišče, upravlja zavod Bunker. Ta tudi snuje njen program. Zdaj pa je k upravljanju in snovanju programa poskusno povabil še štiri preverjene, ugledne nevladne organizacije – gre za zavode Maska, Emanat, Mesto žensk in Nomad Dance Academy Slovenija. Nastal je konzorcij, ki upa, da se bo Stara elektrarna »iz prostora hitrih menjav preoblikovala v prostor daljših, vsebinsko zaokroženih dvomesečnih ciklov, ki omogočajo poglobljeno delo, soprogramiranje in delitev odgovornosti«. To ne pomeni, da se bo program v celoti spremenil – načrtujejo pa deset premier, sedem festivalov, 18 ponovitev predstav iz prejšnjih sezon, konference, okrogle mize, delavnice in laboratorije, ki jih bodo povezovale prečne vsebine, pri katerih že zdaj sodelujejo.

Ekipi Bunkerja in partnerjem lahko za skupen nastop samo čestitamo, a o podobnem bi morali razmišljati tudi drugi. Navsezadnje se bodo zdajšnji nadomestni prostori SNG Drama Ljubljana na Litostrojski cesti – tako kritizirani, a hkrati nominirani za ugledno mednarodno nagrado Mies van der Rohe 2026 – po prenovi matičnega gledališča, ko jo bomo pač dočakali, izpraznili. Vse bolj smiselno se zdi, da bi jih država odkupila in namenila tistim v kulturi, ki bodo takrat v največji prostorski stiski. Upajmo sicer, da ne sodobnemu plesu – a le zato, ker bi si ta dostojne prostore zaslužil že zdaj, ko se vendarle ustanavlja prva nacionalna kulturna ustanova na tem področju.