V središču / Nesorazmerno, nehumano in neustavno

Pred dnevi je država, točneje finančna uprava, sploh prvič zasegla socialno pomoč za poplačilo neplačanih glob za prekrške, kar ji omogoča tako imenovani Šutarjev zakon. Številni ljudje so ostali brez celotne mesečne socialne pomoči. Tudi družine, recimo petčlanska družina iz Kranja s tremi otroki je ostala brez celotne socialne pomoči, ki znaša dobrih 800 evrov, oče samohranilec iz Ribnice z enim mladoletnim otrokom brez celotnega zneska slabih 900 evrov. Veliko večjim, predvsem romskim družinam, ki prejemajo več kot tisoč evrov pomoči, je ostalo nekaj sto evrov. Številni so ostali celo brez izredne socialne pomoči, ki se izplača in lahko porabi za točno določen namen, pozimi predvsem za ogrevanje – med drugim so starejšemu paru iz Litije zarubili del namenske izredne pomoči za nakup drv.

O tem, ali je to sploh pravično in humano, če pa je socialna pomoč določena v znesku, ki omogoča golo preživetje, se morda lahko pogovarjamo. Pravično se zdi tudi, da vsi enako (finančno) odgovarjamo za storjene prekrške. A ljudje, ki prejemajo socialno pomoč, so zdaj strožje obravnavani za svoje grehe od drugih. Osmi člen zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti, ki to omogoča, se zdi večkratno protiustaven.

Rubež celotne socialne pomoči

V čem vse je sporen zaseg socialne pomoči za poplačilo dolgov, kot je urejen danes? Prvič, Šutarjev zakon ljudi, ki se jim rubijo socialni prejemki, postavlja v neenak položaj s tistimi, pri katerih se izvršba izvede na plači oziroma dohodku iz delovnega razmerja. Zakon o davčnem postopku določa, da je »z davčno izvršbo mogoče seči največ do višine dveh tretjin, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 76 odstotkov minimalne plače«. Varovalka je namenjena temu, da država z rubežem na bančnem računu ne ogroža preživetja dolžnikov. Socialna pomoč je poleg tega še precej nižja od 76 odstotkov minimalne plače, torej od zneska, ki drugim dolžnikom vedno ostane na računu. Ta odstotek je uzakonjen pri višini, ki naj bi omogočala golo preživetje. Zato je ustavno vprašljiv kakršenkoli poseg v ta sredstva ne glede na to, ali gre za plačo, socialno pomoč ali kak drug finančni vir. Kljub temu država zdaj dolžnikom lahko zaseže vso socialno pomoč, v celoti.

Država lahko zaposlenim zarubi le dve tretjini plače, brezposelnim pa celotno socialno pomoč.

Kako je to mogoče in zakaj omenjena civilizacijska varovalka ni upoštevana tudi pri rubežu socialne pomoči, smo vprašali finančno upravo, ki jo vodi Peter Grum. V pojasnilu piše, da Šutarjev zakon »ne predvideva nobenih zneskovnih omejitev pri izvršbi na denarno socialno pomoč« in da se omejitev izvršbe nanaša »izrecno na dohodke iz delovnega razmerja. Denarna socialna pomoč pa ni tovrstni dohodek.« Neživljenjsko ravnanje zato lahko očitamo tudi finančni upravi, ki bi omenjeno omejitev smiselno lahko ali pa bi jo celo morala upoštevati tudi pri rubežu socialne pomoči. A izvirni greh je v Šutarjevem zakonu in s tem v ravnanju vlade in njene koalicije v državnem zboru. Zakaj bi bili prejemniki socialne pomoči pri izvršbi v slabšem položaju kot prejemniki plače? Če že, bi bilo smiselno ravno nasprotno. Je takšna ureditev z vidika enakosti pred zakonom res lahko ustavno sprejemljiva?

Rubež socialne pomoči dolžnikovih otrok

Poleg tega ni bilo malo primerov, da so brez socialne pomoči ostale celotne družine. Zakaj govorimo o družinah? Če ima upravičenec do socialne pomoči brezposelnega življenjskega partnerja in mladoletne otroke, prejme ustrezno višji znesek socialne pomoči. Za vsakega družinskega člana prejme nekaj sto evrov dodatne socialne pomoči. Izvršba pa je zdaj mogoča na celotni socialni pomoči dolžnika prekrškarja – na delu, ki ga prejme zase, in tudi na preostalih delih, ki jih prejme za preživljanje partnerja in otrok. Šutarjev zakon torej omogoča zaseg socialne pomoči osebam, ki sploh niso storile prekrškov in tudi niso dolžniki v razmerju do države. Je kaznovanje otrok za grehe staršev in oblastno ogrožanje zdravja in življenja mladoletnih otrok lahko skladno z ustavo?

A velika, morda celo največja težava pri rubežu socialnih pomoči je retroaktivnost tega ukrepa, torej veljavnost za nazaj. Povratna veljavnost predpisov je po ustavi prepovedana. To v praksi pomeni, da za nazaj ni mogoče postavljati novih pravil in ljudem potem očitati, da se jih niso držali, ali pa da ni mogoče za nazaj določati strožjih kazni in drugih sankcij za neko prepovedano ravnanje in seveda tudi, da ni mogoče za nazaj postavljati dodatnih pogojev za že pridobljene pravice.

Retroaktivnost

Šutarjev zakon določa, da lahko finančna uprava za poplačilo dolgov poseže v socialno pomoč pri dolžnikih, pri katerih je v obdobju dveh let trikrat neuspešno poskušala izpeljati izvršbo. To pa pomeni poseg v pridobljene pravice v obliki socialne pomoči za nazaj. Če vlada ne bi želela kršiti ustavne prepovedi retroaktivnosti predpisov, bi pri veljavni zakonski dikciji zasege socialne pomoči lahko začela izvajati šele 27. novembra 2027.

Ustavno sodišče bo kmalu pred dilemo – hitro odločiti o zasegih socialnih pomoči ali družine pustiti v dolgoletni negotovosti.

Odločitev ustavnega sodišča o vprašanju retroaktivnosti, ki je doslej zbudila največ zanimanja javnosti, je iz leta 2018. Tedaj so sodnice in sodniki razveljavili del zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora. In sicer v delu, ki je omogočal, da se uporablja tudi za kazenske in predkazenske postopke, ki so se začeli ali celo že končali pred sprejetjem zakona. Dejali so, da zasegov in odvzemov nezakonitega premoženja ni mogoče izvajati za nazaj, ampak le za naprej.

V ustavi je tej pravni maksimi sicer dodana možnost izjeme, da neki predpis lahko ima »učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice«. Ustavno sodišče je tedaj presodilo, da ministrstvo za pravosodje take javne koristi ni izkazalo. Če torej državi ni uspelo izkazati velike javne koristi v primeru retroaktivnega zasega večjih vsot denarja osumljencem za najhujša prepovedana ravnanja, bo verjetno še težje izkazala javno korist pri retroaktivnem zasegu manjše količine denarja storilcem najblažjih prepovedanih ravnanj.

(Ne)življenjsko ustavno sodišče

Ta in druge novosti so se konec lanskega leta sprejemale po nujnem postopku. Stroka je bila pri tem enoglasna in glasna, da si je treba vzeti čas in uzakoniti takšne novosti in tako, da ne bo nepotrebnih kršitev človekovih pravic širših razsežnosti. Premier Robert Golob je to tveganje sprejel in večkrat poudaril, da je po njegovem mnenju tveganje, da vlada ne stori ničesar za ureditev romske problematike, večje, kot je tveganje razveljavitve katerega izmed ukrepov na ustavnem sodišču. In čeprav se je njegova vlada že v zakonodajnem postopku odrekla nekaj najočitneje ustavno spornim ukrepom, jih je v zakonu brez dvoma nekaj ostalo. A četudi sta vlada in državni zbor pri svojem delu zavezana, da spoštujeta ustavo, bo zakon o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti ostal v veljavi vse do morebitnih posegov ustavnega sodišča.

Dodatna težava je v tem, da je dostop do ustavnega sodišča za posameznika ali skupino ljudi, ki se ji kršijo človekove pravice, zelo omejen. V praksi lahko presojo posameznega zakona od ustavnega sodišča zahtevata le tretjina poslancev in varuh človekovih pravic. Tisti, ki so jim ustavne pravice dejansko kršene, pa imajo na voljo samo večletno, drago, zapleteno in negotovo pot sodnih bojev pred vsemi mogočimi sodišči, da jim na koncu ustavno sodišče morda prizna pravni interes in odloči o njihovi pritožbi. Ker med poslanci za ustavno presojo ni zanimanja in ker varuhinja ali varuh, ki ga bodo izvolili prav ti poslanci, s tem verjetno tudi ne bo hitel, lahko država več let protiustavno rubi socialno pomoč? Da in ne.

Ustavne sodnice in sodniki so nedavno pokazali, da so pripravljeni narediti tudi izjemo, kadar to zahtevajo okoliščine, ki bi brez njihovega sprotnega angažmaja prinesle dolgoletne sistematične kršitve človekovih pravic. To so storili v primeru kaznovanja na podlagi vladnih covidnih odlokov. Tedaj so se odločili, da ljudi ne bodo dolga leta pustili prepuščene na milost in nemilost oblasti in šele po tem, ko se bo represija iztekla, za nazaj ugotavljali njeno neupravičenost, nesorazmernost in protiustavnost. Bodo to storili tudi zdaj, ko celotne družine ostajajo brez sredstev za preživljanje?

Predstavniki ministrstva za delo, finančne uprave in centrov za socialno delo so se na sestanku pri premieru Golobu dogovorili za drugačno označevanje posameznih socialnih pomoči v informacijskem sistemu centrov za socialno delo, da se socialna pomoč ne bi rubila otrokom, pač pa le dolžnikom. In tudi, da jih bo finančna uprava obvestila o možnosti obročnega odplačevanja dolgov z rubljenjem socialne pomoči. Gre za dogovor, ki ne rešuje bistvenih težav, torej možnosti zasega celotne socialne pomoči ter retroaktivnosti ukrepa nasploh. Pa tudi sicer takšni dogovori ne rešujejo ničesar, saj zakonski člen ostaja enak in ga lahko vsaka naslednja vlada razlaga drugače. Zakon, ki ureja posege v pravice in omogoča široko interpretacijo, pa je že sam po sebi ustavno sporen, ker mora biti te vrste zakonodaja še posebej predvidljiva in nedvoumna.