V središču / Kako je cerkev ugrabila referendum

Nedelja, 23. november 2025. Slovenija se je prebudila v volilni molk. Na televiziji in radiu ni političnih oglasov, le plakati ob cestah so tihi opomniki kampanje, ki se je uradno končala 24 ur prej. Sto petdeset tisoč Slovencev, večina od njih z volilno pravico, je pravkar sedlo v cerkvene klopi. V Poljanah nad Škofjo Loko pa župnik z ambona vernikom v cerkvi in vsem, ki prenos v živo gledajo na YouTubu, ne bere le evangelija, temveč jim kljub zavedanju, da »ne sme nič reči«, jasno sugerira: »Referendum je tak, kot je tale, za kristjana dolžnost. Bom samo povedal, kako se glasi peta božja zapoved: Ne ubijaj! Če ne grem, sodelujem.« Petdeset kilometrov stran, v Vipavi, duhovnik razkrije svojo strategijo, kako bo »Kristus bolj očitno kraljeval«: »Jaz se bom vsekakor po tej sveti maši ... usedel v avto in se odpeljal eno uro stran, da grem in obkrožim PROTI na referendumu. S tem bom dodal majhen glas v Gospodovo kraljevanje v tem svetu.«

Ta primera sta le vrh ledene gore v skrbno načrtovani in učinkoviti operaciji, ki pa je vsaj delno potekala pod radarjem širše javnosti. Da bi preveril, kaj se je v tednih pred referendumom zares dogajalo za zidovi cerkva, sem s pomočjo naprednih orodij umetne inteligence sistematično pregledal digitalni odtis vseh župnij v Nadškofiji Ljubljana, za dokaz obsega pa še nekaterih iz drugih delov države. Algoritmi so prečesali več kot tisoč strani oznanil, glasil in drugih župnijskih tiskovin ter na tisoče objav na Facebooku, vsak zadetek pa je bil še ročno preverjen. Rezultat je obsežna baza podatkov z več kot 500 posameznimi primeri agitacije prek sto župnij, ugotovitve iz nje predstavljam v tem članku.

Ko politika postane metafizika

Poleg neštetih preverljivo neresničnih trditev o zakonu, ki so tudi sicer zaznamovale lansko kampanjo, so cerkveni pisci posegli na področje metafizike. Župnik v uradnih oznanilih župnije Kamnica ni trdil zgolj, da je zakon slab. Zapisal je: »Ta zakon je navdihnjen od satana, ker hoče pod krinko pomoči uničevati ljubezen do življenja.« Politični nasprotniki so tako postali agenti absolutnega zla. V Selcah so kampanjo opisali kot boj, kjer »se zlo oglaša in bojuje proti dobremu«, v prekmurskih Bakovcih pa so svarili, da zakon vodi v stanje, kjer »človek človeku ne bo več človek, ampak zver«. V Župniji Črenšovci so na Facebooku delili članek o »slovenskem mrtvaškem plesu«, ki ga dirigira zakon, in ponujali alternativo: »Boljši so sveti zakramenti ... Oni nas zagotovo spravijo v nebesa.« To ni le verska tolažba, temveč implicitna grožnja: zakon vodi v pogubo, zakramenti (in glas proti) v odrešenje.

Cerkev je vzpostavila vzporedni sistem, kjer zakoni o financiranju kampanje, transparentnosti in volilnem molku ne veljajo.

Glasovanje ni bilo več pravica, ampak test zvestobe Bogu. V Dobrepolju je župnik vernikom naložil neznosno breme: »Saj si nihče ne želi nakopati na vest nekoga, ki ga je dal usmrtiti.« V mariborski župniji Sv. Rešnje telo so zapisali, da že neudeležba pomeni »soodgovornost za smrt vseh«, ki bi pravico iz zakona uporabili. Ponekod so duhovniki nastopili s pozicije avtoritarne moči. V Velesovem je župnik izdal kratko povelje: »Slovenski škofje in jaz vaš župnik : na referendum vsi : PROTI.« V Dolu pri Ljubljani je župnik uporabil pasivno-agresivno retoriko: »Jaz zaupam našim faranom, da boste šli na referendum in tudi prav glasovali. Pametnemu dovolj!!!« Da bo res prav vsakomur jasno, kam cilja, temu sledi še opozorilo, da je peta božja zapoved »sveta in obvezujoča«.

Pogosto se pojavijo trditve, da je zavrnitev zakona verska dolžnost in da bo »vsak pravi kristjan glasoval proti« (npr. Župnija Trata). Za demokracijo ključna besedna zveza »glasovati po svoji vesti« je v cerkvenem novoreku izgubila izvorni pomen svobodne odločitve. Kot je vidno iz primera v Župniji Homec, je bila »pravilna vest« vnaprej definirana. Lokalni župnik je vernike sicer pozval k odločanju po vesti, ki »pa mora biti pravilno oblikovana in naravnana na resnico«. Temu je takoj dodal še srhljiv postskriptum, ki opisano logiko pripelje do svojega ekstrema: »Verjamem in si celo predstavljam, da se bodo našli tudi ljudje, ki se bodo razglašali za katolike, pa bodo zakon podprli. V svoji duhovniški in očetovski skrbi jih opominjam, da se bodo izključili iz občestva Cerkve. In to polagam na vašo vest.«

»Nekdo vas bo ubil«

Cerkveni strategi so uporabili tudi prvinski strah, ciljajoč predvsem na starejše. Slikali so konkretne, srhljive scenarije fizične likvidacije. »Ali bomo poleg groznih dejanj, ki jih Slovenci počenjamo (da mati ubije otroka, brat ubije brata …) sedaj izglasovali še, da v prihodnosti otroci umorijo starše?« se je spraševal župnik v Šentvidu ter dodatno opomnil, da je krščanska dolžnost iti na referendum in »celo greh opustitve, če se ga ne udeležimo«. Na uradnem Facebookovem profilu Župnije Rovte so delili objavo Aleša Primca, kjer sprašuje: »Hočete biti zastrupljeni? Hočete, da na vas pritiskajo in vas silijo v smrt? Hočete, da zlorabijo vašo stisko?« »Uzakonili so smrt, umor … V imenu človekoljubja in usmiljenja, bi šibkim in nemočnim odrekli pravico do življenja,« pa so lahko na referendumsko nedeljo v uvodniku oznanil prebrali katoliki v Moravčah.

Ko župnik zapiše, da »zahteva« boj in da je zakon »navdihnjen od satana«, referendum preneha biti demokratično odločanje po lastni vesti. Postane verska vojna.

Iz Župnije Tomišelj prihaja morda najbolj brutalen stavek celotne kampanje: »Preden obkrožite, pomislite na to, da boste sami nekoč bolni in nemočni v postelji in nekdo vas bo ubil, čeprav bi še radi živeli.« Tudi v Sodražici so paniko stopnjevali do točke osebne ogroženosti vsakega posameznika: »Vsak od nas lahko jutri postane bolnik in po jutrišnjem žrtev in pritiskov in zlorab.« V Smledniku pa so šli še dlje in personalizirali tarče: »Bolniki so naši dragi upokojenci, mame in očetje, stare mame in stari očetje!« Sporočilo je bilo jasno: če ne glasujete proti, bodo prišli po vašo babico.

Škofje in depeše iz Pastoralne službe

Če bi zunanji opazovalec menil, da gre za lokalno zaskrbljenost duhovščine, dokumenti, ki so krožili po cerkvenem »intranetu«, to teorijo hitro ovržejo. Pastoralna služba ni ničesar prepustila naključju. Duhovniki so prejeli točno določena besedila prošenj in tematsko devetdnevnico, zato so verniki po vsej državi poslušali identične, centralno skriptirane pozive. Izdano je bilo celo navodilo za zvočno okupacijo javnega prostora: v petek, ki je bil razglašen za vseslovenski dan strogega posta za pravo spoznanje, so morali cerkveni zvonovi povsod sočasno zvoniti tri minute.

Najpogosteje objavljeno in brano gradivo so bila zagotovo pastirska pisma škofov, v katerih ne razlagajo le cerkvenega nauka, temveč neposredno nagovarjajo k udeležbi in zavrnitvi zakona, ter posebej v ta namen napisana Molitev za izpolnitev Božje volje pred referendumom. Molitev, natisnjena na zgibankah s pozivom h glasovanju proti, je vstop v nebeško kraljestvo povezovala z vztrajnim in javnim zavzemanjem za življenje (kar je cerkvena koda za nasprotovanje zakonu), s tem pa je cerkev referendumsko odločitev dvignila na raven odrešenja.

Prav tako skrb zbujajoč je pravi lobistični priročnik, ki ga je v župnije razposlala Zveza katoliških laiških organizacij. V njem so zapisali, da vidijo, kako katoličanov ne bo dovolj, da bi jim uspelo. Ta »obveščevalna« depeša je zato od župnikov zahtevala zbiranje in posredovanje kontaktnih podatkov lokalnih mnenjskih voditeljev – županov, učiteljev, zdravnikov – z namenom infiltracije propagande v nevtralne javne prostore, kot so knjižnice in domovi krajanov. Nekaj dni pred dnem glasovanja pa so cerkveni uslužbenci od Pastoralne službe prejeli celo obvestilo, naj zloženke PROTI, ki so jih prejeli v župnije, raznesejo po poštnih nabiralnikih predvsem tistim, ki jih ne dosežejo v cerkvi.

Božji hram kot volilni štab

Na terenu so se župnije spremenile v logistična vozlišča. Tiskali in lepili so se plakati. »V spodnjih priponkah se nahajata PDF datoteki, kjer si lahko snamete molitev pred referendumom in plakat, ki ga izobesite na oglasnih deskah v župniji,« se je glasilo navodilo na pastoralnem portalu Pridi. com, namenjeno cerkvenim uslužbencem po vsej državi. Fotografije iz več župnij dokazujejo, da je bilo navodilo upoštevano. Police za verski tisk in cerkvene klopi so bile sistematično založene s propagandnim gradivom, zlasti z letaki katoliških zdravnikov. V Stični so vernike usmerjali: »Zadaj na polici za tisk imate letak, ki so ga o referendumu pripravili slovenski zdravniki… Lahko jih vzamete več in daste še tistim, ki ne pridejo k sveti maši ob nedeljah.« Podobnih obvestil je bilo veliko, v Domžalah celo na referendumsko nedeljo. »Morda boste to zgibanko lahko dali tudi tistim, ki ne hodijo v cerkev,« so namigovali tudi v Župniji Planina pri Rakeku in si tako prek mobilizacije vernikov poskušali dodatno povečati doseg še med neverujočim prebivalstvom. Cerkveni prostori so postali brezplačen distribucijski kanal, ki je obšel običajna pravila volilnih kampanj.

Vrhovno sodišče bo predvidoma v naslednjih nekaj tednih moralo odločiti, ali se referendum razveljavi ali pa takšno vprašljivo kampanjo de facto legalizira.

Poleg tiska so v cerkvah gostili serijo »izobraževalnih« dogodkov. Nekateri najvidnejši nasprotniki zakona so polnili župnijske dvorane od Stare Loke in Šiške do Maribora, v Domžalah pa so gostili samega pobudnika referenduma Aleša Primca. Vsebina je bila izrazito propagandne narave, kar je vidno iz na spletu objavljenih posnetkov. »Na koncu … odloča o vas ena komisija. Ta komisija je politična komisija. Dajte to globoko razumet,« so bili posvarjeni poslušalci pogovornega večera v župnijskem domu v Mengšu. »Imate politično komisijo, ki vas na koncu obsodi na smrt.« Navzoče so govorci »poučili« o tem, zakaj je bil sprejet zakon: »Ker je ceneje. Ker se prihrani pri zdravstveni zavarovalnici, ker se prihrani pri pokojninskem proračunu.« Niso se mogli upreti niti primerjavam z nacizmom: »Leta 38 je gospod Hitler sprejel zakon o evtanaziji ... Hitler to ni delal kar tako, kot da se je ponoči spomnil, ampak je sprejel zakon. Tudi on je imel komisijo ... In ti zdravniki, ki so to počeli, so v Nürnbergu končali na vislicah.«

Ti dogodki, večkrat organizirani v sodelovanju z nekaterimi strankami, so skupaj z brezplačno distribucijo političnih tiskovin pomenili neposredno materialno podporo kampanji PROTI – ogrevanje, prostor ali promocija so bili zanje brezplačni, podporniki zakona pa podobnih ugodnosti niso imeli.

Ugrabitev demokratičnega procesa

Analiza zbranega gradiva riše sliko institucije, ki se je v trenutku krize prelevila v brezkompromisen politični stroj. Videli smo dezinformacije o »ubijanju bolnikov«, teorije zarote o varčevanju pri upokojencih in zlorabo verskih čustev z grožnjami o izobčenju. Predvsem pa smo videli popolno ignoriranje sekularnih pravil igre. Cerkev je vzpostavila vzporedni sistem, kjer zakoni o financiranju kampanje, transparentnosti in volilnem molku ne veljajo.

Ko župnik zapiše, da »zahteva« boj in da je zakon »navdihnjen od satana«, referendum preneha biti demokratično odločanje po lastni vesti. Postane verska vojna. Vrhovno sodišče bo predvidoma v naslednjih nekaj tednih moralo odločiti, ali se referendum razveljavi ali pa takšno vprašljivo kampanjo de facto legalizira, kar bo postavilo pomemben precedens za prihodnost slovenske demokracije. Če lahko ena najvplivnejših institucij tako odkrito ugrabi demokratični proces, so meje med državo in cerkvijo, ki jih jamči ustava, le še mrtva črka na papirju.

Opomba: Celotna podatkovna baza z vsemi zbranimi primeri in povezavami na primarne vire je dostopna na spletu na kmecl.eu/ cerkev-referendum.