V središču / Študij traja dlje, kot je mišljeno, a že vmes mladi vstopajo na trg dela

Leta 1999 so ministri za izobraževanje evropskih držav, med njimi tudi takratni državni sekretar in pozneje minister Pavel Zgaga, podpisali bolonjsko deklaracijo, katere glavni namen je bil poenotiti sisteme visokošolskega in višješolskega izobraževanja v različnih evropskih državah in s tem omogočiti večjo primerljivost učnih izidov in kvalifikacij ter večjo mobilnost študentov po Evropi. Poleg tega je bil namen bolonjskega procesa tudi skrajšanje študija, da bi diplomanti prej prišli na trg dela in začeli prispevati h gospodarskemu napredku, ki si ga je Evropa obetala v 21. stoletju.

Bolonjski študijski programi so uvedli tri študijske stopnje: diplomsko, ki je tipično triletna, magistrsko, ki traja dve leti, in doktorsko. Nekoliko pozneje so nastali še enoviti magistrski študiji za programe, kjer se šteje, da triletni študij ni dovolj za kompetentno opravljanje poklica. Taka sta recimo medicinski in pravniški program. Prvi bolonjski programi so v Sloveniji zaživeli leta 2005, od leta 2010 pa predbolonjskih študijskih programov ni bilo več mogoče razpisovati. Na njih so študenti morali študirati štiri leta, preden so diplomirali, nato pa še dve dodatni leti, če so hoteli pridobiti magistrski naziv. V teoriji naj bi torej dodiplomski študij trajal leto manj, a se v praksi to ni zgodilo. Povečalo se je število študentov, ki z različnimi mehanizmi študij podaljšajo, pa tudi tistih, ki se na študij vpišejo, čeprav ga nimajo namena končati.

Izsledki raziskave, ki jo je leta 2025 opravil OECD, kažejo, da v Sloveniji le okoli 43 odstotkov študentov dodiplomski študij konča v predvidenem času, torej v treh letih. To je sicer skoraj enako evropskemu povprečju, pa tudi povprečju OECD. Največje deleže študentov, ki pravočasno končajo študij, imajo Irska z 68 odstotki, Združeno kraljestvo s 67 in Turčija s 65 odstotki. Najmanjši so ti v Čilu, Peruju in Kolumbiji, kjer je delež od 10 do 16 odstotkov. Zanimivo je, da imajo tudi nekatere države, ki slovijo po dobro razvitih izobraževalnih sistemih in kjer so ti tudi dostopni veliko ljudem, manjši delež pravočasnih diplomantov. To so na primer Belgija s 27 odstotki, Nizozemska s 30 odstotki in Francija 35 odstotki. To so države, kjer študenti pogosteje izkoristijo možnost dodatnega študijskega leta, ko počnejo kaj drugega ali pa se pripravljajo na kak še posebej zahteven izpit.

Za Slovenijo je bolj skrb zbujajoč drug statistični podatek, in sicer, koliko študentov nato študij konča z enoletno oziroma triletno »zamudo« glede na pričakovano trajanje programa. Tu se deleži v zahodnih državah, kot je Nizozemska, občutno povečajo. Po enem dodatnem letu diplomira že 55 odstotkov študentov, po treh dodatnih letih pa kar 72. Nizozemska skoraj ujame Irsko, kjer po treh letih diplomira 77 odstotkov študentov. (Na Irskem torej z zamudo diplomira le devet odstotkov študentov, na Nizozemskem pa kar 37.) Podobno je s Švico, Belgijo in Novo Zelandijo. Slovenije med temi državami ni, po dodatnem letu diplomira le 54 odstotkov študentov, po treh pa 62 odstotkov– delež zraste le za 19 odstotnih točk.

Slovenija je torej podpovprečna v tem, kolikšen delež študentov, vpisanih na dodiplomski študij, tega tudi konča, teh je 62 odstotkov. Povprečje Evropske unije je 68, povprečje OECD pa celo 70 odstotkov.

V Sloveniji le 43 odstotkov študentov dodiplomski študij konča v predvidenih treh letih.

A majhen delež študentov, ki pravočasno končajo študij, ni samoumevno slaba stvar. »Študenti lahko zapustijo študijske programe iz različnih razlogov: morda zamenjajo področje študija, ker so odkrili nova zanimanja, prekinejo študij zaradi osebnih okoliščin ali izkoristijo zgodnje priložnosti za zaposlitev. Nekateri so morda vstopili v terciarno izobraževanje brez jasno opredeljenega akademskega cilja in so se vpisali, da bi raziskali različne možnosti študija. V takih primerih se lahko prilagodljive poti v različne programe in stopnje obravnavajo kot priložnost in ne kot slabost sistema,« ugotavljajo avtorji poročila OECD.

Pri deležu tistih, ki so končali študij, je opaziti razliko tudi glede na spol in smer študija. Ženske v vseh državah OECD, tudi v Sloveniji, pogosteje končajo dodiplomski študij kot moški. Če vključimo še vse tiste s triletno zamudo, diplomira 69 odstotkov žensk, ki se vpišejo, in le 54 odstotkov moških. Takšno razmerje med diplomantkami in diplomanti je povprečno. Študijske smeri, na katerih študenti najpogosteje uspešno končajo študij, so v zdravstvu in skrbstvu, sledita družboslovje in humanistika, najmanj pa v tako imenovanih smereh STEM – znanost, tehnologija, inženiring in matematika.

Razlog za majhen delež študentov, ki študij končajo, je tudi dostopnost tega. V Sloveniji so na javnih univerzah ponujeni kakovostni in raznoliki študijski programi brez šolnine. To še ne pomeni, da je »študij zastonj«, kot se rado reče, saj imajo študenti ogromno postranskih stroškov, kot so stroški bivanja in študijskih potrebščin ter literature, ti stroški pa se z leti le povečujejo, še posebej zaradi rasti najemnin v mestnih središčih, zlasti v Ljubljani, kjer fakultete obiskuje približno polovica slovenskih študentov. Kljub vsemu temu je študij v Sloveniji zelo dostopen, to kaže tudi statistika. Leta 2023 je bilo kar 46,8 odstotka Slovencev, starih od 20 do 24 let, vključenih v terciarno izobraževanje (univerza ali višja šola), kar je takoj za Grčijo največji delež v Evropski uniji. Povprečje je bilo 36,6 odstotka.

Na splošno obstajajo trije razlogi, da študenti ne končajo študija – odločijo se, da se bodo prepisali na drug študijski program, ki jim bolj ustreza, opustijo študij ali pa so se v terciarni program vpisali le zaradi pridobitve študentskega statusa in niso nameravali zares končati študija.

Fiktivnih vpisov na fakultete zaradi študentskega statusa pa je vedno manj, pojasni Sabina Leben, sekretarka sindikata Mladi plus. »V sindikatu Mladi plus fiktivne vpise v višje in visoke šole še vedno zaznavamo, a jih je veliko manj kot na primer pred desetletjem. Razumemo jih kot izhod mladih v sili. Definicija študentskega dela je, da gre za začasno ali občasno delo, ki je primarno namenjeno spoznavanju trga dela in pridobivanju izkušenj, ne nujno na področju, za katero se študent ali dijak izobražuje, poleg pa lahko zasluži še nekaj denarja. In ko mladi ostanejo brez možnosti zaslužka, se seveda tudi fiktivno vpisujejo.«

Štipendijska politika ni uspešna pri zagotavljanju nemotenega študija.

Poudarja, da so mladi v takem položaju praviloma še bolj ranljivi. »Nujno je omeniti, da več kršitev pravic študentov in dijakov delavcev zaznavamo ravno pri tistih, ki so vpisani fiktivno. Fiktiven vpis zaradi dela prek napotnice je v primerjavi z odprtjem s. p. ali dela prek drugih prekarnih oblik za mlade najugodnejša rešitev, saj študent pridobi oziroma ohrani pravice, ki izhajajo iz študentskega statusa, na primer bone in subvencionirano bivanje.« V zadnjem času pa vidimo celo veliko mladih iz tretjih držav, ki v Sloveniji delajo tako in so izjemno socialno ranljivi.

A tudi tisti, ki končajo študij, čas tega pogosto podaljšujejo ravno zato, ker ob tem še delajo in ne morejo opraviti vseh obveznosti v postavljenih rokih. »Po naših raziskavah (2020, 2022, 2024) bi skoraj polovica študentov brez študentskega dela zelo težko preživela mesec, več kot polovica pa jih študentsko delo opravlja večkrat na teden. To pomeni, da mladi delajo, da bi lahko študirali. Študentsko delo že dolgo ni namenjeno zgolj pridobivanju izkušenj, temveč predvsem preživetju, torej pokrivanju osnovnih življenjskih stroškov. Tako se pogosto zgodi, da so mladi prisiljeni pozornost posvečati delu in ne študiju, s čimer lahko deloma pojasnimo velik osip študentov na dodiplomskem študiju,« razloži Sabina Leben.

Razloge najde predvsem v slabi štipendijski politiki, saj bi štipendija morala omogočati nemoten študij, a ji to ne uspeva. »Združljivost Zoisove in državne štipendije je bila korak v pravo smer, ampak dokler študenti ne bodo mogli preživeti s štipendijami, bodo prisiljeni študentsko delo uporabljati kot socialni korektiv in ne za pridobivanje delovnih izkušenj.« Omenja tudi finančne pritiske na študente, ki se iz leta v leto večajo predvsem zaradi višine najemnin na zasebnem trgu, saj je študentskih postelj premalo, država pa že 20 let ni zgradila niti enega študentskega doma.

Seveda na račun dela trpita kakovost študija in pripravljenost diplomantov, da vstopijo na trg dela. »Vsekakor je za naš prostor značilno, da študenti s slabšim ekonomskim statusom, tisti brez socialnega kapitala delajo več in so v deprivilegiranem položaju tudi, ko govorimo o kakovosti študija. Odločajo se namreč med tem, da bodo zaslužili manj, zaradi obvezne prisotnosti na primer na vajah, seminarjih …, in med delom na račun neopravljenih študijskih obveznosti. Vpliva dela na študij tako ne gre zanemariti.«

Slovenija se je torej znašla v paradoksalnem položaju, v katerem je terciarno izobraževanje samo po sebi zelo dostopno, šolnin ni, vsak študent si lahko enkrat premisli in se prepiše v drug program, mest na fakultetah je veliko. A težava je, da mesto, v katerem deluje največja univerza, Ljubljana, ni dostopno. Mladi so zatorej prisiljeni ob študiju delati, s tem pa se študij podaljša ali ga zaradi tega sploh ne končajo. Vsekakor pa kakovost pridobljenega znanja trpi. Namen bolonjske reforme je v Sloveniji ironično pravzaprav deloma dosežen. Namen je bil, da se študij skrajša in da se mladi čim prej znajdejo na trgu dela, v Sloveniji pa je velik delež mladih na trgu dela že kar med študijem.