Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: »Mati vseh sporazumov«

EU in Indija sta konec januarja 2026 po opletajočih dvajsetih letih podpisali širok prostocarinski sporazum (FTA) v New Delhiju. Sporazum povezuje dva velika gospodarska prostora, zajema četrtino svetovnega prebivalstva in globalnega BDP. Politični zanesenosti ob podpisovanju kljub temu ni bilo videti konca. Za Ursulo von der Leyen je to »mati vseh sporazumov«, za predsednika Narendra Modija pa zgodovinski dosežek. Nedvomno je FTA EU-Indija bolj geostrateški kot ekonomski dosežek. Več sporoča o odnosu do geopolitičnih tveganj ZDA in Kitajske kot pa prinaša ekonomskih koristi obema podpisnicama. Ne gre zgolj za običajen ekonomski sporazum, temveč za širše politično-ekonomsko, tudi varnostno partnerstvo. EU v njem vidi možnost novih poti do skupine držav BRICS, lastne strateške avtonomije, pa tudi revitalizacije obstoječega svetovnega reda. Sporazum bo preizkus, ali je EU sposobna postati tretja velika geostrateška sila sveta. Indija ima podobne politične načrte z druge strani. Vmesni prostor pa je odprt in tvegan. Lahko odpira politične poti novega multilaterizma ali pa ekonomsko brezno globalne konkurenčnosti. Moralni hazard pogodbenega oportunizma je očiten.

Prostocarinski sporazum med EU in Indijo ima dolgo brado. Nastajal je v obdobju neomajne vere v neoliberalno globalizacijo (2007) in končal na robu razpada globalne ureditve sveta. EU naj bi odpravila carine za 90 odstotkov blagovnih skupin, Indija nekaj manj. Nekatera strateška področja so za zdaj izločena, prehodna obdobja zagotovljena, prav tako certificiranje izvora in nadzor kakovosti blaga. Posebno pozornost in hkrati priložnosti so namenjene storitvam, intelektualnim lastninskim pravicam, korporativnemu upravljanju, toda zaščita investicij je domena novih pogajanj. Skratka, legitimnost in legalnost trgovinskih transakcij, transparentnost poslovnih razmerij in tudi varnosti potrošnikov se povečujejo. Sporazum podpira globalni multilaterizem, trajnostni razvoj in zeleno tranzicijo. Dobronamernost papirnatega tigra je očitna.

EU in Indija poskušata pokazati, da je v obdobju naraščajočega protekcionizma in ekonomske fragmentacije sveta trgovinska liberalizacija mogoča in želena alternativa. EU je podoben sporazum pred tem zaključila z Mercosurjem (Latinska Amerika) in v Evropi z VB. Vsi trije nosijo s seboj različne poudarke, tudi neekonomske. Zdi se, da je EU Indiji naklonila največ ekonomskih ugodnosti in spregledala številne politične omejitve glede človekovih pravic in okoljskih standardov. EU je za Indijo največji trgovinski partner, nasprotno pa Indija predstavlja zgolj 2,5 odstotka evropske trgovine. Sedanja bilateralna menjava je pri 120 milijardah evrov skromna. Indija ima 17,8 svetovnega prebivalstva in 3,3 globalnega BDP, EU s šestimi odstotki prebivalstva ustvarja slabo petino svetovnega BDP. EU dolgoročno stagnira, Indija hitro raste, EU je eno najbolj odprtih, Indija najbolj zaprtih gospodarstev. Takšna nesorazmerja je težko zaobjeti v sporazum.

Manevrskega prostora je navidezno veliko, toda ne prinaša mnogo. Kmetijstvo je občutljivo področje za obe strani, industrijska menjava bo na nekaterih odločilnih točkah postopna, EU potrebuje surovine, Indija bi rada izvažala storitve. Če bi bilateralno trgovino povečali za 41–65 odstotkov, kot predvidevajo nekatere projekcije, bi BDP na obeh straneh narasel za pičlih 0,12 odstotka, dobrih 20 milijard na leto (Kiel Institut, 2026). Čas je kritičen. Sporazum čaka zapletena ratifikacija v EU, Indijo obremenjujejo Trumpove carine. Sporazum prinaša določeno stabilnost glede zunanjih šokov, znižuje tveganja, stopnjuje priložnosti na obeh straneh, pa tudi nevarnosti. Danes v Indiji deluje okoli 6000 evropskih podjetij, indijskih je v EU slaba desetina tega. EU lahko doživi selitev svoje produkcije v Indijo in ne obratno, novo deindustrializacijo in ne reindustrializacijo 4.0. Ni vse zlato, kar se sveti.

Sporazum EU-Indija je lahko »mati vseh sporazumov«, če vodi do novega WTO 2.0. Mednarodna trgovina je danes iz geostrateškega političnega orodja postala ekonomsko orožje. Globalna kriza dosedanjega multilaterizma kot del agresivnega ameriškega unilaterizma je jasna. Trump je s carinami sprožil vihar, pa tudi reformski zagon po dogovorih iz Dohe (2001). Toda med 164 članicami je težko doseči konsenz. Državni kapitalizem, samovolja velikih igralcev in vzpon avtokracij rušijo temelje starih pravil. Principe ekonomske reprocitete bodo morala nadomestiti načela globalne družbene odgovornosti. V ospredju niso čezmejne, globalne poslovne bifurkacije, temveč mrežno združevanje na regionalni in lokalni ravni. WTO lahko preživi v novem multilateralnem svetu z decentralizacijo, mrežnim pristopom, brez prikritega zahodnega hegemonizma. Sporazum EU-Indija je tako lahko zametek širšega globalnega partnerstva, podobno kot povezava z Mercosurjem. BRICS je most in ne antipod.

EU z novimi partnerji pridobiva potrebno moč in strateško avtonomijo. Ekonomija je tu kratkoročno manj pomembna od dolgoročne geopolitične igre. Trgovina od vekomaj združuje in povezuje, mir ji bolj koristi kot vojne. EU lahko gradi nov svetovni red z novimi trgovinskimi in poslovnimi partnerstvi. Ekonomsko odgovorno in politično miroljubno, v svetu drugačnega ekonomskega povezovanja in aktivnega razoroževanja. Kot nov evropocentrizem na oltarju zgodovine.