Film / Umri, ljubezen moja

za +

V pasti.

Film Umri, ljubezen moja, posnet po romanu argentinske pisateljice Ariane Harwicz (Matate, amor, 2012), je kritika patriarhalnih institucij, kot je recimo starševstvo – ali pa materinstvo. Materinstvo je uvod v mentalno destabilizacijo, norost in razpad zveze, zakona, ljubezni. A Grace (Jennifer Lawrence), pisateljica, in Jackson (Robert Pattinson), njen »kmet«, sta najprej strašno zaljubljena – tudi fukata tako divje, vneto, igrivo in strastno, kot da bi hotela reči: glejte, seks se je vrnil! (In res se je – glejte Veličastnega Martyja!). Ne da je to dobra novica: seksu sledi nosečnost, nosečnosti porod, porodu pa poporodna psihoza, ki potrdi rek, da materinstvo žensko »povsem spremeni«.

Grace, ki jo Jackson preseli v podedovano hišo na prerijskem podeželju (recept za depresijo), gre vse na živce, tako kitare kot pes, za katerega se ji zdi, da joče in trpi – in da ga je treba ustreliti. Včasih hoče skočiti iz avta, včasih spraska stene, včasih razsuje kopalnico, včasih se brutalno, šokantno samopoškoduje, včasih hoče biti le »dobra žena«. Včasih pa le sarkastično napihne kondom. Kot bi hotela reči: to je orožje ženske osvoboditve in neodvisnosti! Dom – žarišče osamljenosti, tuja dežela, torišče abuzivnosti – se stali. Joga ne prime, tek tudi ne, voda še manj. Ne, Grace ne piše več. »A ni več navdiha,« jo vpraša neka ženska, napol stepfordska žena, ki se ji zdi to, da jo je materinstvo ustavilo, nekaj normalnega. In ko Grace zasliši pritoževanje, češ da ljudje vse premalo govorijo o napornosti starševstva, cinično sikne: »Vsi govorijo le o tem!« Vsi le igrajo vloge, ja, kot v filmu, a starševstvo je očitno neprebavljivo – kot jutro po neprespani noči. »Koliko časa že nisva seksala,« vpraša svojega moža, ki jo morda vara (s kondomom!) in ki ne razume, da materinstvo za žensko ni nujno nekaj »monumentalnega«, marveč nekaj regresivnega in nevarnega. Pesmi, ki prihajajo z radia, jo nežno, sladko, zapeljivo pozivajo k prilagoditvi – uglasitvi s patriarhalnimi pričakovanji. »He’s my baby, I’m his honey, never gonna let him go,« poje John Prine (In Spite of Ourselves). Tudi pop – interpasiven, da je kaj, sentimentalen namesto nas – je represiven, toksičen, indoktrinacijski, del problema, ne rešitve. Kot ljubezen.

Umri, ljubezen moja je date movie, v katerem štikel Love Will Tear Us Apart na koncu ne odpoje Joy Division, temveč kar sama režiserka Lynne Ramsay. (kino & art)

9FwocxDY9Dw