Dva leva / Vlado Miheljak: Domačnost zla

Protest pripadnikov romske skupnosti, ki ga je za torek v Novem mestu zaradi rubeža socialnih pomoči pripravljalo društvo Vstani romski otrok, je preklican, so danes sporočili iz društva. Kot so zapisali, jim za shod namreč ni uspelo pridobiti potrebnih dovoljenj občine, novomeški župan Gregor Macedoni pa je povedal, da postopki še potekajo. Po informacijah, ki jih ima župan, naj bi organizatorji napovedani torkov shod že prijavili policiji. Če pa želijo na shodu uporabljati tudi ozvočenje, oder ali podobno, potrebujejo še dovoljenje lastnika zemljišča na Glavnem trgu, v tem primeru občine, in pridobiti elaborat o hrupu, je pojasnil Macedoni. »Kolikor vem, te postopke peljejo, vendar še niso končani.«

»Odločitev o razpustitvi shoda mora biti utemeljena z ustreznimi in zadostnimi razlogi, ki narekujejo razpustitev shoda, saj gre za ustavno varovano pravico ljudi do mirnega zbiranja in izražanja stališč po 42. členu Ustave.«

»Kdor se bori proti nacizmu, naj se ne zanaša na državo.«

Pred časom, ko je bilo moderno vsak populizem in desničarstvo razglasiti za fašizem, sem apeliral na zadržano rabo etiket. Ni sicer problem izreči tabuizirane besede. A ko nekaj označiš kot fašizem, se s tem analiza dogajanja in stanja ne sme zaključiti, ampak se mora šele zares začeti. No, medtem se je marsikaj spremenilo. V desnem političnem spektru se nihče več besno ne brani pred stigmo. Skoraj kot da bi hoteli reči: »Ja, smo. Pa kaj?« Fašisti namreč. In dejansko je desničarski novorek vse bolj razvezan in fašistoiden. A novi časi prinašajo novo ikonografijo. Razni, značilno našemljeni neonacisti, skini, identitarci in podobni so zgolj še karikature, ulični posebneži, čeprav ne podcenjujemo njihovih zlih namer. Ko in če imajo priliko in pogum, so nasilni. Zlasti ko ob nastopih, opremljenih s ščuvaštvom, nasilnim delovanjem in prepovedanim simbolnim prezentiranjem, država, njena policija in tožilstvo omahujejo ali gledajo stran. Pač, ultrakonservativne vrednote, nacionalni populizem, nestrpnost, izključevalnost, šovinizem, rasizem ter preferenca liberalnih političnih opcij se očitno ne izključujejo v celoti in absolutno. Sobivanje postaja vsakdanja praksa, tako rekoč normalna patologija sodobnih evropskih demokracij.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je nemško-nemški kantavtor Wolf Biermann, ki je, ko so drugi bežali na zahod, še mladoleten emigriral na vzhod razdeljene dežele in bil kasneje (1976) spet izgnan nazaj na zahod, v nekem svojem songu pel o domačnem fašizmu (Gemütlicher Faschismus). In prav domačnost, drobnost, tako rekoč vsakdanjost in samoumevnost razkrivajo resnični misterij fašizacije javne zavesti. Zato danes bolj kot kdaj prej velja dejstvo, da fašizem ne primaršira (več) v usnjenih škornjih in jahalnih hlačah z ulice na pološčen parket, ampak prisede za obedno mizo ali na kavč v udobnih copatih, domači halji. Nezavedno se nam prikrade v občevalne prakse, v dnevne rituale. Odpoveduje se velikim ideološkim, kvazifilozofskim temam in se praviloma prezentira na etnično-folklorni ravni. Zato ne zahteva več aktivne pripadnosti, predanosti, duha žrtvovanja, ampak zgolj tiho soglasje ali vsaj molk kot obliko pasivnega sodelovanja. Zadrege lastnih moralnih imperativov pa nas obrani naša konformnost.

In če danes, dober mesec pred volitvami, jezno ali resignirano ugotavljamo, da smo zašli v situacijo, ko se moramo odločati med sedanjo koalicijo, obeleženo z mnogimi slabimi odločitvami in nedoslednostmi ter zlom, ki je na obzorju, smo sami krivi. Odpovedali smo na vsej črti. Kritična javnost, intelektualci, mediji. Tudi zato je možno, da v času levoliberalne vladavine doživljamo situacijo, ko država s svojim upravno-administrativnim in represivnim aparatom motivirano išče in najde zadostne razloge za zadovoljevanje ustavnih pravic do zbiranja in demonstriranja nasilnih neonacistov, še bolj kreativno in motivirano pa išče in najde banalne formalne ovire za onemogočanje načrtovanih mirnih demonstracij Romov. A na koncu bomo, ne glede na vse, prisiljeni izbrati slabo, da ne bi dobili še veliko slabšega – janšizma v najbolj surovi formi.

P. S.: Je bil ob božični invaziji prek dvesto Janševih harmonikarjev na Ljubljano upravni enoti in mestnemu poglavarstvu predložen elaborat o hrupu in po možnosti še o negativnem vplivu domačijskega okusa na možgane prebivalstva metropole? Samo vprašam.