Žive meje / N'toko: Kompresija

Februarja 2026 bodo delavci z minimalno plačo na račun dobili dobrega stotaka več kot doslej. To zvišanje sicer ne bo nikomur spremenilo življenja, ne bo omogočilo zvišanja življenjske ravni, nakupa hiše ali avta, bo pa vsaj za silo olajšalo prebijanje skozi mesec. A pred njim smo morali najprej poslušati histerično propagando slovenskih direktorjev (»To je pogrom nad gospodarstvom! Vračamo se v socializem!«), po njem pa so se začeli oglašati še nekateri javni uslužbenci, kritični do sprememb. Marsikaterega administratorja, še včeraj zadovoljnega s plačo, danes isti znesek spravlja v obup, saj je komaj na boljšem od čistilke, ki mu odnaša smeti. Izkazalo se je, da je napredovanje nižje plačanega kadra več ljudi onesrečilo, kot pa razveselilo, saj je to udarec za njihov status. Tako se je znova začela razprava o »plačni kompresiji«. V medijih že bobnijo komentarji analitikov in celo nekaterih sindikalnih predstavnikov, da je vlada z zvišanjem minimalne plače »porušila plačni sistem v javnem sektorju«, »razvrednotila vrhunske kadre« in »uvedla uravnilovko« … Ali ni nenavadno, da priljubljeni besednjak neoliberalcev, s katerim so ti nekoč rušili javni sektor, danes v diskurz vračajo prav zaposleni v njem?

Njihove kritike seveda izvirajo iz povsem resničnih težav javnih institucij in niso brez podlage. Dejstvo je, da zaradi varčevalnih politik preteklih desetletij institucije trpijo. Preslabo plačujejo odgovorno in strokovno delo, zato kadri bežijo v zasebni sektor ali tujino. Tako so z leti naši uradi, šole, bolnišnice, kulturni domovi in socialni zavodi postajali kadrovsko podhranjeni, na zaposlene pa je padalo vedno večje breme. Zaposlitev v javnem sektorju zato danes ne pomeni več privlačne ali udobne službe, pač pa veliko garanja in stresa za majhen denar. Temeljno vprašanje sektorja je tako postalo, kako privabiti delavce. Ker pa država ni želela povečevati proračunskih sredstev za plače javnih uslužbencev in sindikati niso imeli več moči, da bi jo v to prisilili, so problem enostavno redefinirali: težava javnega sektorja niso prenizke plače ali preslabe delovne razmere, ampak prevelika enakost! Treba je spremeniti razmerje med najnižjo in najvišjo plačo, da se bodo vrhunski kadri končno spet lahko počutili cenjene!

Najprej so se seveda lotili izbijanja dna: javni sektor so odprli agencijskemu in študentskemu delu – vsako službo, ki so jo lahko outsourcali, so prepustili zasebnim podjetjem in agencijam, kjer imajo bistveno nižje plačne standarde. Tako smo v javnih sistemih dobili armado prekarnih čistilk, varnostnikov, administratorjev in drugih delavcev s kratkoročnimi pogodbami. Hrbtna stran povečevanja neenakosti z outsourcingom so nekateri zasebni podjetniki, ki so lahko s podizvajalskimi pogodbami zaslužili bistveno več, kot bi z direktno zaposlitvijo v javni instituciji.

Nato je bilo treba vzpostaviti večjo neenakost še med redno zaposlenimi. Tega se je lotila sedanja vlada z reformo plačnega sistema, s katero je razmerja med najnižjo in najvišjo plačo zaposlenih povečala z 1 proti 4,7 na 1 proti 7 ter na novo postavila plačne razrede, pri čemer najnižji razred končno ne dobiva več plače, nižje od minimalne. Nedvomno so javni uslužbenci iz spodnje polovice lestvice zaradi reforme nekoliko na boljšem, toda glavni dobitniki so bili predvsem direktorji in funkcionarji, ki se jim plače zvišujejo štirikrat več kot najnižje plačanim. Neenakost je bila torej za nekaj časa dosežena. Mislite, da se je zaradi tega bistveno povečalo zanimanje za delo v javnem sektorju? So novi kadri drveli v šole in bolnišnice, potem ko so zvedeli, da bodo namesto 30 evrov več kot čistilka lahko plačani 90 evrov več? Seveda ne, saj so glede na težke delovne razmere in stopnjo odgovornosti plače še vedno prenizke.

Kako torej priti do absolutne rasti plač v vseh plačnih razredih? Zgodovina kaže, da se to ne zgodi s povečanjem razlik, ampak ravno z zviševanjem minimuma. Kot ugotavlja UMAR: »Dvigi minimalne plače so vplivali na velik del zaposlenih – neposredno na njene prejemnike, posredno pa na plače zaposlenih, ki so bili sicer nad minimalno plačo. Naše modelske ocene kažejo, da se je v obdobju 2009–2019 učinek dviga minimalne plače ’prelil’ na plače zaposlenih do višine 20 odstotkov nad minimalno plačo. V povprečju omenjenega obdobja je rast minimalne plače prispevala okoli tretjino k rasti povprečne plače.« Ravno zvišanje minimalne plače torej daje argumente in moč delavcem iz drugih plačnih razredov, da izpogajajo zvišanje. Če v prejšnjih letih ne bi bilo »plačne kompresije«, verjetno lani sploh ne bi imeli na mizi reforme plačnega sistema, ki je omogočila zvišanje vseh plač. Današnje povečanje »kompresije« lahko torej razumemo kot odskočno desko za jutrišnje izboljšave vseh drugih plač.

Seveda bi bilo idealno, da zvišanje minimalne plače prinese samodejno sorazmerno zvišanje v vseh plačnih razredih, kot predlagajo nekateri sindikati. Toda lahko si predstavljamo, kakšen fiskalni tabu bi bil to za državo, ki že danes ne želi izplačati niti dostojnega minimalca – ob šibki pogajalski moči sindikatov bi tak sistem zagotovo vodil le v počasnejšo rast plač, saj bi bilo vsem v interesu tiščati minimalno plačo čim nižje. In paradoksalno: pogajalska moč sindikatov je mizerna ravno zato, ker marsikje delavci ne znajo nastopiti skupaj, ampak se vsak osredotoča le na svoj plačni razred, z drugimi pa ne čuti solidarnosti. Nazadnje si bodo morali vsi priznati, da večja neenakost med delavci ne bo rešila javnega sektorja. Morda pa bo treba kadre privabiti tudi kako drugače kot s simbolno tolažbo, da so čistilke plačane še manj.