Žive meje / N'toko: Kompresija
Zaposlitev v javnem sektorju danes ne pomeni več privlačne ali udobne službe, pač pa veliko garanja in stresa za majhen denar
Februarja 2026 bodo delavci z minimalno plačo na račun dobili dobrega stotaka več kot doslej. To zvišanje sicer ne bo nikomur spremenilo življenja, ne bo omogočilo zvišanja življenjske ravni, nakupa hiše ali avta, bo pa vsaj za silo olajšalo prebijanje skozi mesec. A pred njim smo morali najprej poslušati histerično propagando slovenskih direktorjev (»To je pogrom nad gospodarstvom! Vračamo se v socializem!«), po njem pa so se začeli oglašati še nekateri javni uslužbenci, kritični do sprememb. Marsikaterega administratorja, še včeraj zadovoljnega s plačo, danes isti znesek spravlja v obup, saj je komaj na boljšem od čistilke, ki mu odnaša smeti. Izkazalo se je, da je napredovanje nižje plačanega kadra več ljudi onesrečilo, kot pa razveselilo, saj je to udarec za njihov status. Tako se je znova začela razprava o »plačni kompresiji«. V medijih že bobnijo komentarji analitikov in celo nekaterih sindikalnih predstavnikov, da je vlada z zvišanjem minimalne plače »porušila plačni sistem v javnem sektorju«, »razvrednotila vrhunske kadre« in »uvedla uravnilovko« … Ali ni nenavadno, da priljubljeni besednjak neoliberalcev, s katerim so ti nekoč rušili javni sektor, danes v diskurz vračajo prav zaposleni v njem?