Film / Bila je samo nesreča

za +

Maščevanje.

Jafar Panahi, veliki iranski auteur (Beli balon, Zrcalo, Krog, Offside, Taxi, To ni film), je filme skoraj dvajset let snemal ilegalno, skrivaj, v hišnem priporu, zdaj pa je končno film posnel tudi legalno (čeravno brez ustreznih dovoljenj), toda film Bila je samo nesreča – remiks trilerja, road movieja, farse in politične drame – ni kak apolitični pop, ki hodi po prstih, temveč jezen in napet obračun s totalitarnim teokratskim režimom: Vahid (Valid Mobasseri), zdaj mehanik, nekoč disident in politični zapornik, v nekem moškem, družinskem človeku, imenovanem Eghbal (Ebrahim Azizi), prepozna pošastnega agenta tajne policije, ki ga je pred leti brutalno mučil v ječi. Ugrabi ga, odpelje v puščavo, kjer ga hoče živega zakopati, a ker je imel v ječi čez oči stalno prevezo, tako da ga ni nikoli videl, in ker ga je prepoznal le po glasu in škripanju nožne proteze, se hoče pred tem prepričati, da je to res on, zato v kombi – svojo verzijo naglega sodišča – pripelje tudi druge ljudi (fotografinjo, knjigarnarja, nevesto, doktorja), ki jih je mučil, zlorabljal, posiljeval. Vahid se mu hoče maščevati, toda v duhu pravne države – onstran utemeljenega dvoma. Noče se maščevati napačni osebi. Noče, da bi bilo maščevanje le nesreča.

Eghbal na začetku filma, ki je videti kot reimaginacija Deklice in smrti, ponesreči povozi psa – njegova hči (Delmaz Najafi) ponori, njena mati (Afssaneh Najmabadi) pa jo miri, da je bila takšna pač božja volja. Ne, odvrne hči, Bog ni imel ničesar s tem! Pes si takšne smrti ni zaslužil. Vahid hoče Eghbala povoziti kot psa, ki si to zasluži, zato mu hoče soditi tako, kot bi mu sodila pravna država, če bi bilo maščevanje strukturirano kot pravna država. A tu je problem: nekateri bi Eghbala takoj likvidirali, drugim se to upira, tretji so se že premaknili naprej in nočejo pogrevati starih travm, za nameček pa je Eghbalova žena tik pred porodom.

Ko maščevanje privzame strukturo pravne države, je soglasje o smrtni kazni čedalje težje, obenem pa pravna država, ki tu spontano nastaja, kompromitira vse akterje, navsezadnje, režim jih je z represijo, manipulacijami in izsiljevanji prelevil v oportuniste – v male, taktične, skorumpirane, »pošastne« konformiste, ki pod pretvezo »preživetja« mislijo le na osebne koristi. Vprašanje, ali je Eghbal res ta, ki jih je mučil in zlorabljal, je zato povsem irelevantno – lahko bi jih. Tako kot bi jih lahko mučil in zlorabljal kdo izmed njih, če bi lahko s tem socialno, politično in »preživetveno« profitiral. Zato takšni režimi, kot je iranski, preživijo – če bi se sesuli, bi moralo preprosto preveč ljudi gledati v tla. Preživijo pa tudi zato, ker skuša druga, uporniška, disidentska stran vedno na vsak način dokazati, da je moralno superiornejša in humanejša – ja, pustimo Eghbala, ker bo njegova žena rodila! Posneto po resničnih dogodkih, se razume. (art)

FThIG7nrxio