Film / Piščal smrti

za

Kaj, če nočem umreti?

Piščal smrti, ki se tu in tam stegne do osupljivih žanrskih višav, je najstniška grozljivka, a ne citira le grozljivk, kot so Teksaški pokol z motorko, Izganjalec hudiča, Mora v Ulici brestov, Krog, Zlo za petami in Vem, kaj ste zakrivili lansko poletje (in ja, ne spreglejte, da gospod Craven kadi cigarete Cronenberg!), ampak tudi filmske klasike, kot so Kitajska četrt, The Breakfast Club in celo Langov psihotriler M – Mesto išče morilca, navsezadnje, piščal, s katero je berlinski serijski morilec Hans Beckert, ki ga je igral Peter Lorre, mamil otroke, tu mutira v fatalno azteško piščal. Kdor jo zasliši, zasliši smrt. Piščal je posedoval mladi, perspektivni košarkar, ki se na začetku samosežge, tako da njegovo garderobo – s prekleto talismansko piščaljo vred – »podeduje« Chrys (Dafne Keen), nova, jezna, stravmatizirana dijakinja s strašno reputacijo, saj govorijo, da je zasvojenka, ki je ubila očeta, ker pa se tudi zaljubi v sošolko (Sophie Nélisse), je le vprašanje, koliko časa bo piščal, ki skrbi za body horror in splatter, to »dekadenco« – in mladina je v očeh pošasti vedno preveč progresivna in transgresivna – mirno trpela. »Smrti ni mogoče ustaviti,« dahne ženska (Michelle Fairley), ki umira.

To zveni kot citat iz šokerja Brez povratka, v katerem lahko nezaustavljivi smrti spremeniš le smer – toda potrebne so žrtve. Ja, srednja šola je pekel – remiks tesnobe, groze in terorja. In naj le dodam: v resnih in resnobnih lezbičnih dramah med ženskama, ki se ljubita, ni takšne kemije kot v temle šokerju. (kino)

-O5DgGQJeks