Film / Ohcet 

zadržan

Ugani, kdo pride na večerjo?

Miljenko (Rene Bitorajac), finančno precej načeti tuđmanovski tajkun, bolj ko ne sočni prostak, v grozi ugotovi, da je njegova hči Ana (Nika Grbelja), londonska študentka, zanosila z Nebojšo (Marko Grabež), sinom srbskega zunanjega ministra (Dragan Bjelogrlić). Tako kot je neizbežna ohcet, ki naj bi tovrstne »prepovedane« zveze – v slogu slovite holivudske komedije Ugani, kdo pride na večerjo? – detabuizirala, je neizbežno to, da skušata obe strani ohcet najprej prikriti, saj bi s tem le socialno, statusno, poslovno izgubili, kar govori o tem, da je nacionalizem v resnici – ko ga oluščiš in otrebiš – povsem ekonomska kategorija. In ker je nacionalizem tudi oblika manipuliranja s čustvi, ne preseneča, da se skuša ekonomije čustev – ljubezni, če hočete – polastiti tako politika (po logiki »naši« vs. »vaši«, »ustaši« vs. »četniki«) kot cerkev (kdo ju bo poročil, katoliški duhovnik ali pravoslavni vladika?).

Ohcet, hrvaški megahit, karneval, na katerem si lahko Hrvati in Srbi v tisti dobri uri in pol nekaznovano rečejo, kar hočejo (komična verzija DeMonacovega Očiščenja), pomolze vse najbolj očitne hrvaške predsodke in stereotipe o Srbih in vse srbske predsodke in stereotipe o Hrvatih ( ja, oba nacionalizma se uravnotežita!), s čimer pokaže, kako zastrašujoče neizmeren je populistični potencial predsodkov in stereotipov. Predsodki in stereotipi so dobri tako za vojno, tragedijo, ki smo jo gledali pred leti, kot za komedijo, ki jo gledamo zdaj. Predsodki in stereotipi so farsa, ki komaj čaka, da se zgodi. Takoj za tragedijo. (kino)

J6nPy3ytMe8