Plošča / Robbie Williams: BRITPOP

+ + +

Leta 1995 je sentimentalni bad boy odpisal boy bend Take That, kjer so ga oboževali geji, da bi zagnal solo kariero, zaradi katere bodo omedlevala dekleta. Britanci so končno dobili svojega Vilija Resnika! Kontroverznosti, ki so jih podžigali kokain in druge substance, so ga ustoličile kot dežurnega agenta provocateura, ki je polnil stolpce tabloidov. Z albumi in slatkiši, kot so Angels, Feel in She’s The One, je redno zasedal vrhove lestvic. S spotom za skladbo Rock DJ, posvetilom B-grozljivkam in metaforo za vrhunec njegove slave, ko si je vsak želel kos njega (dobesedno kose njegovega mesa, od ritnic do notranjih organov), je travmiral MTV-generacijo. Toda v spotu ga živega ne odere raja, pač pa se do kosti razgali sam, kot pravi narcis, ki cveti v soju žarometov. Williams je človek ere, ko so bile pop ikone še ljudje s številnimi pomanjkljivostmi in ko njihovega imidža še ni mikromenedžirala horda svetovalcev. V karieri je večkrat zašel s poti, a se je vselej pobral. Morda mu je pomagal proletarski smisel za humor, saj se je dobro zavedal svoje vloge burkeža, ko je s poslikanim obrazom in vrtečim se jezikom à la Gene Simmons zahteval: »Dovolite mi, da vas zabavam!«

Na prelomu tisočletja je bil vsepovsod, v zadnjem desetletju pa je izginil z radarja, čakajoč na veliko vrnitev, ki pa jo je lani zafrknila konkurenca. Na trgu pozornosti njegov povratniški album ni mogel konkurirati povratniški turneji prvoborca britpopa, benda Oasis, zato je bila izdaja odložena. Vendar januarski izid novega albuma ni prinesel večjega pompa, morda zato, ker je BRITPOP brez pretenzij – zbirka generičnega pop rocka v avtorjevem prepoznavnem slogu, ki kanalizira energijo tega specifičnega obdobja v britanski muziki. Sam ga je celo označil za album, ki bi ga moral napisati leta 1997 – bombastičen, stadionski, evforičen, nalezljiv, speven, tu in tam nežen, v komadu Morrissey celo homoerotičen. Spodobnih hitičev sicer ne manjka (Rocket, Human, Pretty Face), a so bolj bombončki za goreče oboževalce kot pa skladbe, ki bodo omrežile potrošnike sodobnega popa. BRITPOP je revizionističen album, na katerem imaginarni Williams iz devetdesetih let ni več pop zvezda številka ena, pač pa preroditelj angleškega rocka in konkurenca bratoma Gallagher.

Morda je zato zanimanje za album ostalo omejeno na Otok in Evropo, kjer je jedro njegovih fenov. Navsezadnje je tudi njegova odbita biografska satira Better Man, v kateri je nekakšna pevska različica Caesarja iz Planeta opic – opičjak, ki se vzpenja po lestvi slave –, lani konkretno falirala v ameriških kinematografih. Williams je pač bolj britanski od angleškega zajtrka.