Teden / Umor časopisa

Washington Post, eden najuglednejših ameriških časopisov, katerega novinarji so za svoje delo prejeli 76 Pulitzerjevih nagrad (več jih je osvojil le še New York Times), te dni množično odpušča. Odpustil je in bo kar 30 odstotkov, po nekaterih podatkih celo skoraj polovico od 800 novinarjev, urednikov in drugih sodelavcev, ki so vsak dan v pogonu, da bi bralcem dostavili resno, preverjeno, poglobljeno branje o dogajanju doma in po svetu. Zdaj je vodstvo brez utemeljitve ostro zarezalo prav v uredništva, ki poročajo o mestnem, lokalnem in mednarodnem dogajanju. Ukinilo je celo dopisništvi v največjih vojnih žariščih, na Bližnjem vzhodu in v Ukrajini. Ostri rezi so doleteli tudi uredništva za knjige, šport in življenjski slog.

Uradno naj bi šlo za posledice družbenih sprememb, zlasti vzpona umetne inteligence, in nujno potrebno varčevanje. A dejanski razlog je drugje. V za demokracijo izjemno nevarni spregi kapitala in politike. Lastnik, milijarder Jeff Bezos, ustanovitelj Amazona, ki je Washington Post kupil leta 2013, je, odkar je zaslutil, da se bo Donald Trump vrnil na predsedniški položaj, ves trud usmeril v to, da bi imel sam od tega čim večjo korist. Jasno, finančno.

Tako je leta 2023 prek novega izvršnega direktorja Williama Lewisa – ta je pred dnevi odstopil, a ga je že nasledil drug eksekutor – začel izvajati pritiske na uredništva, da bi postala prijaznejša do avtoritarnega politika.

Zaposleni so se upirali, številna ugledna imena so odšla, prav tako so se upirali bralci in odpovedovali naročnino, vodstvo pa je medij z več slabimi poslovnimi potezami vse bolj izčrpavalo. Bezos, eden najbogatejših ljudi na svetu, se je medtem smehljal na inavguraciji Donalda Trumpa. Njegovo podjetje Amazon MGM Studios je posnelo promocijski celovečerni film o njegovi ženi Melanii Trump, v katerega je brez zadržkov vložilo 70 milijonov dolarjev.

Bezos se po vsem tem verjetno počuti močnega. A kot je nekdanja novinarka Washington Posta Ashley Parker zapisala za revijo The Atlantic, kjer dela zdaj, smo »priča umoru časopisa«, vendar se ne on ne njegovi lakaji ne zavedajo, da medij, ki se ukvarja zgolj s politiko, nikoli ne bo tako živ in kredibilen kot tisti, ki zna videti širšo sliko – ki gre na teren, v krizna žarišča, a tudi po mestu, kjer ima sedež, ki piše o športu, kulturi, ocenjuje restavracije. Navsezadnje se je tudi slovita afera Watergate, z razkritjem katere je Washington Post zrušil predsednika Richarda Nixona, začela kot majhna, lokalna zgodba.

Tudi tokratna zgodba tega časopisa je precej večja od njega samega. Je zgodba, kakršno iz časa treh Janševih vlad poznamo tudi pri nas, kajti avtoritarci si skušajo podrediti medije. Uničevanje Washington Posta je zato, kot je za Guardianov podkast povedala Claire Parker, vodja ravnokar ukinjenega dopisništva v Kairu, »nagrada vsem avtoritarnim vladam, ki si želijo, da bi nad njihovim delom bdelo manj neodvisnih, dobro usposobljenih novinarjev«.