Intervju / »Ne smemo se sprijazniti z mislijo, da je fašizem neizogiben«

Presenetljiva zmaga ultranacionalista in teoretika zarot Călina Georgesca na romunskih predsedniških volitvah leta 2024 je nazorno pokazala, kako ranljiv je demokratični proces, ko ga ugrabijo spletni prevaranti in družbena omrežja. Kot je kasneje ugotovila državna obveščevalna služba, naj bi bilo pred volitvami na TikToku med drugim nastalo več tisoč lažnih računov, ki so umetno povečevali podporo Georgescu, s tem pa krepili njegovo priljubljenost predvsem med mladimi volivci. Volitve so bile zaradi tega razveljavljene. Hkrati je bil ta primer jasen kazalec, kakšno moč imajo danes družbena omrežja, saj so za velik del volivcev že pomembnejša od tradicionalnih medijev in so zanje postala primarni vir informacij. Tega se pred volitvami seveda dobro zavedajo tudi politiki in to s pridom izkoriščajo. Nekateri bolj uspešno, drugi manj. Tudi o tem smo se pogovarjali z italijanskim sociologom dr. Paolom Gerbaudom, raziskovalcem na Univerzi Complutense v Madridu in avtorjem več knjig o populizmu in politični propagandi na družbenih omrežjih. V Ljubljano je prišel na povabilo Cankarjevega doma, kjer je prejšnji mesec nastopil kot gost v ciklu pogovorov Kritični kabaret.

Uporabniki družbenih omrežij – z novinarji vred, ki naj bi imeli izostren čut za te stvari – imamo zmeraj večje težave, ko hočemo na spletu ločiti, kaj je resnično in kaj manipulacija, neresnica, ustvarjena z umetno inteligenco. Kakšne posledice ima takšna izguba orientacije?

Seveda obstaja posebna težava z lažnimi novicami in zavajajočimi informacijami na spletu, ki so nevarno manipulativne. Skrb zbujajoča je težava zaradi tako imenovanih globokih ponaredkov, torej zelo visokokakovostnih podob, ki delujejo izjemno prepričljivo. Poleg tega obstajajo na spletu številne možnosti prevar, še posebej na družbenih omrežjih, ki so postala leglo lažnega predstavljanja, prevar z naložbami v kriptovalute in na splošno mejnih, če ne kar kriminalnih dejavnosti. Ampak po drugi strani moramo biti previdni, da vsega ne skrčimo preveč zgolj na vprašanje informacij. Drži, nenehno imamo opraviti z vsebinami, ki niso resnične, a tudi z vsebinami, ki si niti ne prizadevajo biti resnične.

Kaj mislite s tem?

Pomislite na vsebine, ki jih na uradnem profilu objavlja Bela hiša, denimo pred kratkim fotografijo ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki skupaj s pingvinom osvaja Grenlandijo. Pred nekaj meseci je objavila posnetek, kako s krono na glavi z letala zliva blato po protestnikih, po smrti papeža Frančiška pa Trumpa v papeških oblačilih kot njegovega naslednika. Povsem jasno je, da gre za izmišljene, celo nemogoče scenarije. Ampak ne gre toliko za poskuse potvarjanja resničnosti kot za vzpostavljanje nekakšne mitologije. Na to je težko odgovoriti z racionalističnim odzivom, s kakršnim se je demokratska stran borila proti Trumpu v času njegovega prvega mandata, kot je mehanizem preverjanja dejstev. Nekaterih stvari ni mogoče rešiti z merilom resnice, pač pa bi morali boj premakniti drugam, k vprašanjem vrednot in prepričanj. Ta so sicer od nekdaj jedro političnih razprav.

Kolikšno moč imajo v tem primeru tako imenovane odmevne komore? Zaradi algoritmov se nam na spletu pogosto dogaja, da dostopamo samo do nekaterih informacij, se srečujemo samo z ljudmi, s katerimi imamo podobna prepričanja. 

Zagotovo del naše sumničavosti do ljudi nasprotnih političnih prepričanj izvira iz tega, da se z njimi tako redko srečujemo. Kar vodi v to, da jih kdaj dojemamo malodane kot pošasti. A nedavne raziskave vseeno kažejo, da odmevne komore na družbenih omrežjih niso tako močne, kot smo mislili. Obstajale so tudi že v preteklosti, na primer v podeželskem okolju, ki je bilo pred sto leti tipično za večino evropskih družb. Takšno delitev družb poznamo od nekdaj. Splet pa nas danes dejansko izpostavlja tudi obilici nasprotnih pogledov. Včasih vas bo algoritem celo namerno izzival z vsebinami, s katerimi se ne strinjate oziroma vam niso pogodu, da bi se vključili v razpravo. V idealnem svetu bi nato ob razpravi z nekom lahko celo spoznali, da nasproti vas stoji človek, ki ima morda drugačna prepričanja – a je kljub temu človek. V zdravi demokraciji bi morali obstajati vsaj nekateri skupni temelji, najmanj želja, da smo vsi dostojni ljudje, ki drug drugemu ne privoščimo trpljenja.

Neka stopnja polarizacije je za politiko vseeno dobra in pomeni, da se spet vračamo k politiki alternativ. Velik del nezadovoljstva in utrujenosti ljudi od politike v neoliberalni dobi je bil posledica tega, da smo imeli na voljo izobilje »sredinskih« političnih strank, ki so nastopale z zelo podobnimi programi. Seveda se potem pojavi vprašanje, kaj je sploh smisel volitev, če na njih odločaš kvečjemu o tem, ali bi raje pil pepsi ali coca-colo. V nekaterih zadnjih političnih kampanjah v ZDA in po nekaterih evropskih državah vseeno vidimo, da se zanimanje ljudi za politiko spet prebuja, kar je po mojem povezano ravno s tem, da obstajajo tudi alternative in ljudje niso več nujno postavljeni pred lažno izbiro.

Ko je Elon Musk prevzel bivši Twitter, danes X, je zapisal, da je ta »digitalni mestni trg«, tako rekoč novodobna agora. 

V tej analogiji je vseeno nekaj protislovij. V čem je ključna razlika? Nekoč smo brali ali gledali tradicionalne medije, ki so podobno kot novejši mediji vplivali na naše razumevanje politike, a smo nato o politiki razpravljali na fizičnih mestih in v prostorih, ki so bili dejansko javni, denimo na mestnih trgih. Danes je obseg političnih razprav resda eksplodiral, o politiki se pogovarjamo kot še nikoli prej. Težava je v tem, da razprava večinoma poteka na krajih, ki so v lasti velikih korporacij. Te pa sledijo predvsem želji po zaslužku. Pri tem imajo njihovi lastniki – na primer Mark Zuckerberg, Elon Musk ali Larry Ellison – vse bolj jasno politično agendo.

Del naše sumničavosti do ljudi nasprotnih političnih prepričanj izvira iz tega, da se z njimi redko srečujemo. Kar vodi v to, da jih dojemamo malodane kot pošasti.

Internet je bil v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zamišljen kot odprt, decentraliziran, skorajda anarhističen projekt. So nam tehnološki oligarhi, ki ste jih pravkar našteli, internet pravzaprav ukradli? 

V bistvu res. In ga spremenili ne samo v stroj za ustvarjanje dobička, temveč v monopolistične platforme, ki ti onemogočajo, da bi jih zapustil – razen, če se odločiš skorajda popolnoma izključiti iz družbene stvarnosti. Te platforme so resnično optimizirane za zasvojenost. A hkrati ni več vrnitve k utopičnemu internetu iz preteklosti. Namesto tega bi morali zgraditi suveren internet, začenši z evropskim. Evropa je dolgo napačno mislila, da bo lahko vzpostavila regulativni nadzor nad družbenimi omrežji, ves svet z lastniki platform na čelu pa se bo že nekako prilagodil. Vendar tako to ne deluje. Dokler v Evropi ne bomo imeli svojih digitalnih velikanov, bo naša sposobnost poseganja na to področje omejena.

Pri tem prehodu bi bilo sicer potrebnega tudi nekaj odrekanja, predvsem pa obveščanja ljudi. Najprej bi morali ljudem na primer razložiti, zakaj Evropa ne potrebuje platform, kot sta Amazon in Airbnb. Ne bi pretiraval, če bi rekel, da so to platforme, ki na organizem delujejo kot rakave tvorbe. Airbnb se na primer zažira v naš stanovanjski fond, zaradi njega se zvišujejo cene stanovanj in najemnine. Samo zato, da lahko nekaj posameznikov služi z oddajanjem stanovanj, znaten del dobička pa odteka v Kalifornijo, kjer ima podjetje sedež. Z gospodarskega vidika ni ničesar logičnega v tem, da smo dovolili vpeljavo takšnega poslovnega modela v naše države.

Politika danes večinoma poteka na platformah, na družbenih omrežjih. Donald Trump jih je, predvsem bivši Twitter, spretno zlorabljal že v času prvega mandata. Vseeno pa se zdi, kot da je propaganda na spletu danes še močnejša. Kaj se je spremenilo? 

Poleg naštetega gre predvsem za to, da so kratki posnetki, ki danes prevladujejo na družbenih omrežjih, kot je TikTok, popolni prenosniki za propagando. Politikom na levici tega še ni uspelo povsem doumeti, saj izhajajo iz kulture, ki je večidel pisna in močneje prisotna v akademskem okolju. Prepričevanje ljudi o nečem po njihovem deluje v polju logosa, torej razumnega in pogosto dolgoveznega razlaganja politik. Bistvo vizualne kulture, prisotne danes na družbenih omrežjih, pa je v tem, da ustvarja identiteto, željo, fantazijo.

Torej ravno nasprotno od logosa – govorite o mythosu, o pathosu. 

Tako je. Napaka, ki jo levica dela, je, da to plat političnega delovanja označuje preprosto za iracionalno, če ne skorajda za barbarsko. Čustva so bila od zmeraj sestavni del politike in politične propagande. Če tega ne upoštevamo, smo že vnaprej izgubili boj. Desnica je v zadnjih letih uspešno ustvarila vtis, da je malodane revolucionarna sila – da je torej tista, ki ji pripada prihodnost. Kar je zanimivo, saj je bil to nekoč sentiment, ki ga je obvladovala levica. Danes pa levico, ki s sklonjeno glavo skuša braniti demokracijo in demokratične institucije pred napadi desnice, preveva nekakšen občutek vdanosti v usodo. Ves čas govori samo še o tem, da smo spet v tridesetih letih prejšnjega stoletja in da je vrnitev fašizma neizbežna. Pa čeprav to sploh ne drži.

Ne? 

Res ne. Poglejte na primer ZDA , najbolj kapitalistično državo na svetu, ki je pred kratkim v New Yorku, še eni meki kapitalizma, izvolila socialističnega župana. Poglejte politična nagnjenja mladih v ZDA. Raziskave kažejo, da so mladi odrasli danes do socializma precej bolj odprti in hkrati kritični do kapitalizma, kot so bili njihovi predhodniki. To govori o ogromnem političnem potencialu. Ljudje si želijo socialnih politik, varnosti, zavedajo se, da »evangelij neoliberalizma« ne deluje. Intuitivno čutijo, da je tako. Težava je v tem, da je desnici uspelo večino ljudi – tudi velik del levice – prepričati, da naprednjaške politike danes nimajo več možnosti v svetu. To ji je večinoma uspelo prav ob pomoči družbenih omrežij, ki jim je uspelo skorajda v celoti nadomestiti tradicionalne medije, in političnih vplivnežev, ki naj bi nam razlagali, kaj si mislijo navadni ljudje. Desničarski vplivneži se praviloma zmeraj predstavljajo, kot da so zgolj naključni spletni komentatorji, ljudje iz množice, sleherniki.

To je seveda smešno, saj vemo, da je privlačnost desnice na družbenih omrežjih večinoma posledica dolgoletnih in premišljenih naložb. Izraelska vlada je angažirala vojsko vplivnežev, da je reševala njeno podobo. 

Poznamo primere, da je desnica ustanavljala posebne šole za vplivneže, vplivnežem plačuje, da posodijo svoj obraz in glas za njeno politično agendo, poenostavljen jezik, ki ga uporabljajo, pa je očitno premišljen in usklajen tako rekoč povsod po svetu. Desnici je uspelo osvojiti tisti stari Gramscijev nauk, da lahko na polju politike zmaguješ le, če najprej zmagaš na polju kulture. Levica, ki je to nekoč razumela, je na tem polju povečini zaspala. Danes pregovorno velja rek: The Left Can’t Meme. Da torej levica ne zna ustvarjati tako imenovanih memov, viralnih trenutkov, ki bi zakrožili po družbenih omrežjih.

Zakaj je tako? 

Za svojo novo knjigo sem opravil 45 intervjujev s političnimi svetovalci, strategi, strokovnjaki za komuniciranje, ustvarjalci vsebin in drugimi, ki so bili vključeni v snovanje političnih kampanj po vsem političnem spektru, od levega do desnega pola. Spoznal sem, da je ključnega pomena za uspeh desnice na družbenih omrežjih nekakšna brezsramnost, dejstvo, da si na desnici brutalno prizadevajo za končni cilj, ne da bi se preveč ozirali na to, kaj zares govorijo in koga vse s tem morda žalijo. Če pogledamo levico, je pri večini politikov na družbenih omrežjih jasno videti, da pri ustvarjanju vsebin preveč razmišljajo in da zaradi tega niso iskreni v tem, kar govorijo. Zato učinkujejo neavtentično. A to je najpomembnejša sestavina uspešne politične propagande na družbenih omrežjih. Ljudje, ko gledajo politike na TikToku, se v ozadju ves čas sprašujejo: »Ali temu človeku zaupam? Ali preveč razmišlja o tem, kar govori, ali govori iz srca? Je iskren?« To je predvsem posledica tega, da ljudje politikom že v osnovi ne zaupajo. Vse raziskave kažejo, da je zaupanje v politične institucije izjemno nizko, še nižje je zaupanje ljudi v politične stranke.

Evropa ne potrebuje platform, kot sta Amazon in Airbnb. Ne bi pretiraval, če bi rekel, da so to platforme, ki na organizem delujejo kot rakave tvorbe.

Po podatkih jesenskega Eurobarometra je zaupanje Slovencev v politične stranke na primer nižje od evropskega povprečja. Samo okoli 13 odstotkov Slovencev pravi, da zaupajo političnim strankam. Povprečje držav članic EU je 26 odstotkov. 

Ljudje ravno zato obupano iščejo politike, ki bi jim lahko zaupali in se z njimi poistovetili. Morda se zdi paradoksalno, da potem zaupajo nekomu, kot je Trump, ki ves čas spreminja mnenje in je pogosto celo v nasprotju s samim sabo. Kje je v tem iskrenost? A iz širše perspektive ljudje zaradi njegovega samozavestnega nastopa v njem še zmeraj vidijo nekoga s trdnimi prepričanji – deluje, kot bi bil nekakšen vernik. Nasprotno je tipičen socialni demokrat danes videti kot dolgočasen, anahronističen birokrat, ki nima ne barve ne okusa in je vse življenje preživel v pisarni, kjer je urejal razpredelnice. V politiki pa ni več zmožen uresničevati velikih idej, temveč zgolj lovi ravnotežje med interesi kapitala in dela. Na tem ni prav ničesar privlačnega.

Novi newyorški župan Zohran Mamdani je v tem smislu izjema na levici. Pomemben del njegove predvolilne kampanje na družbenih omrežjih so bili posnetki v tako imenovanem formatu »pogovora med hojo«, kjer se je v vsakdanjem okolju, v delavskih soseskah New Yorka, pogovarjal z navadnimi ljudmi na ulici. Pri tem je izžareval samozavest. Ne glede na položaj, v katerem se je znašel, ga je znal obvladati. Njegov obraz pa je ves ta čas krasil zdaj že ikoničen nasmeh, ki je pri ljudeh zbujal zaupanje.

O tem njegovem nasmehu je bilo spisanih že nekaj razprav. Da je pri ljudeh zbujal zaupanje, ja, a tudi, da je bil preprosto zmagovit nasmeh, torej nasmeh zmagovalca. 

Samozavest je eden temeljnih mehanizmov za prepričevanje volivcev. Politiki pogosto napačno predpostavljajo, da imajo vsi volivci močan motiv za to, da se odpravijo na volišče. V resnici jih veliko nima tako razdelanih in trdnih političnih stališč, da bi to čutili kot nujo. Torej jim je treba ponuditi dovolj močno spodbudo, da to storijo, četudi bi v življenju lahko počeli pomembnejše reči, na primer, da bi se odpravili s prijatelji na pivo ali na izlet v hribe z družino. Ljudje se bodo veliko prej odpravili na volišče, če verjamejo, da podpirajo zmagovalno stran. Politikom, ki so dovolj samozavestno prepričani o svoji zmagi, nemalokrat uspe ustvariti samoizpolnjujoče se prerokbe o uspehu – njihova samozavest je tako nalezljiva, da ima skorajda čudežni učinek. Morda deluje trivialno, a končno je prav zmožnost, da si v javnosti videti samozavesten, iskren in pristen, najpomembnejša za osvajanje volivcev. Česar levica, kot že rečeno, večinoma še kar ne razume. Praviloma celo meni, da je to nekaj nizkotnega in manipulativnega, da to ni »prava politika«.

Desnici je uspelo osvojiti Gramscijev nauk, da lahko na polju politike zmaguješ le, če najprej zmagaš na polju kulture. Levica je na tem polju večinoma zaspala.

Pa ni to tudi v resnici malček manipulativno delovanje?

Seveda je. Ampak manipulacija je sestavni del politike. Gledališki igralci bi vam znali povedati, da v komunikaciji zgolj okoli 20 odstotkov informacij drugi osebi prenesemo verbalno, vse ostalo je odvisno od videza osebe, drže, artikulacije, izraza na obrazu ... Te stvari so polne informacij. Govorijo o človekovem življenjepisu, njegovem družbenem ozadju, izkušnjah, čustvenem stanju in še marsičem drugem. To so lastnosti, ki so osrednjega pomena za sodobno propagando. Politika leta 2026 je hiperpersonalizirano tekmovanje v karizmi, kjer se moraš – če želiš zmagati, seveda – navsezadnje prilagoditi pravilom igre.

Še nekaj sem hotel dodati prej. Ljudi je deloma mogoče motivirati, da pridejo na volišča, tudi s stalnim obtoževanjem in kritiziranjem nasprotne strani, a brez prave ponudbe druge možnosti, nekih pozitivnih obetov za prihodnost, optimizma in upanja zgolj kritika naredi premalo. Mamdanija je v tem smislu spet treba vzeti za zgled, ker mu je uspelo spretno žonglirati z obema stranema. Na eni strani je govoril, kaj vse je narobe v New Yorku – o nedostopnosti stanovanj in nekaterih storitev, celo o neki nostalgiji po časih, ko si lahko v mestu še kupil sendvič samo za nekaj ameriških dolarjev –, na drugi pa je zelo jasno govoril: »Hej, tukaj sem, poznam rešitve in imam načrt. Iskreno verjamem vase, v svoje sposobnosti in sposobnosti ljudi okoli sebe. Lahko mi zaupate.« Predlagal je tudi konkretne ukrepe, na primer brezplačne vrtce in javni prevoz. Prav ta kombinacija je bila tista, ki je naredila njegovo volilno kampanjo tako privlačno.

Evropski levici je nekaj podobnega uspelo storiti po zadnji finančni krizi. Vzemimo španski Podemos ali grško Sirizo. Tudi v Sloveniji smo takrat prvič dobili stranko, ki je predstavila smiselno alternativo propadli tretji poti socialnih demokratov. 

Res smo po letu 2008 videli generacijo novih voditeljev, ki so znali uporabljati nov jezik in v ljudeh zbuditi strasti in čustva. Evropska levica je imela to težavo, da je veliko njenih projektov nato propadlo, nemalokrat zaradi notranjih trenj, ki jih ni znala reševati produktivno. Zato mislim, da najhujši izziv evropske levice danes kljub vsemu ni, da ne bi imela karizmatičnih voditeljev. Vzemite za primer Zacka Polanskega, prvega moža britanskih Zelenih – ta ima vse značilnosti tega, čemur bi lahko rekli glas generacije, tako kot sta bila to v nekem trenutku Bernie Sanders in Barack Obama in je danes Mamdani. To so ljudje, ki so redki in neprecenljivi, a vendar obstajajo. Vprašanje ni toliko, kako najti karizmatičnega vodjo, temveč kako najti zbor – ekipo, ki bo nato lahko nastopila na primer na lokalnih ali parlamentarnih volitvah. Prava sprememba se lahko zgodi zgolj z gradnjo organizacije stranke in širše skupnosti. Na tej točki je večini naprednjaških gibanj doslej spodletelo.

Na drugi strani vidimo, kako desnica uspešno oblikuje novo populistično internacionalo. Četudi se je začela nekoliko drobiti zaradi Trumpovih vse pogostejših eskapad, ki zadevajo Evropo.

Vsaj evropska populistična desnica ima vseeno dve plati. V Italiji se to vidi, če primerjamo Giorgio Meloni z Matteom Salvinijem. Slednji predstavlja besni in eksplicitno rasistični populizem, Giorgia Meloni, četudi biografsko izvira iz fašizma, ironično predstavlja stran reda in »establišmenta«. Konservativna je v pravem pomenu besede: želi si ohraniti status quo, ne želi si revolucije ali fašističnega prevrata. Vsaj za zdaj se zdi, kot da je njena naloga prej upravljanje dolgoročnega upada liberalne demokracije in ne popolna odprava te.

Podoben občutek pri ljudeh zbuja Jordan Bardella, predsednik Nacionalnega zbora, drugače pretendent za francoskega predsednika. Ta deluje bolj umirjeno od svoje mentorice Marine Le Pen. A v bistvu zagovarja enake politike in straši z enakimi populističnimi puhlicami. Niso to zgolj volkovi v ovčji koži?

Ne pravim, da Giorgia Meloni ali Bardella in njima podobni evropski politiki niso nevarni. Svetovne razmere se seveda hitro poslabšujejo. Čeprav poslušamo, da so podobne tistim iz tridesetih let prejšnjega stoletja, osebno mislim, da prej spominjajo na predfašistično Evropo. Torej na obdobje tik pred prvo svetovno vojno ali takoj po njej, ko je bilo prisotnih cel kup desničarskih gibanj, ne nujno fašističnih, a zagotovo nacionalističnih, nasilnih, avtoritarnih, celo bonapartističnih. Trump je dobra ponazoritev teh protislovij. Na eni strani je resnično zastrašujoče, da je s povečanjem pooblastil in proračuna za zvezno službo za priseljevanje in carine (ICE) ustanovil milico, kar je temeljni pogoj za fašizem. Po drugi strani pa vsaj ta trenutek – čeprav se izmika odločitvam sodišč in si prisvaja več moči, kot mu je dopušča ustava – še ni pripravljen na popoln prelom z liberalnim demokratičnim redom in ostaja v nekakšni sivi coni. Odločilna preizkušnja bodo najbrž vmesne volitve proti koncu leta.

Je populizem patologija kapitalistične družbe ali njen simptom? 

Gre predvsem za simptom globlje krize politike, zaradi katere je nastal občutek odtujenosti med volivci in njihovimi predstavniki. To jim je uspelo na desnici obrniti sebi v prid večinoma z delovanjem na družbenih omrežjih, kar sva omenila prej, a predvsem z vrnitvijo k bolj prvinskim dimenzijam političnega govora, kot je ta o »suverenem ljudstvu«. Gre sicer za področje, na katerem je nekoč prosperirala levica. Desnici je uspelo izkoristiti nezadovoljstvo ljudi, tehnokrati socialne demokracije pa so se zaprli v pisarne in začeli na svoje volivce gledati zviška, češ da so neumni, namerno rasistični in še kaj tretjega. Žal je prav ta stereotipizacija omogočila nekaterim skupinam na desni, da so osvojile bivše jedro njihovega volilnega telesa. A kot sva govorila prej, potencial v družbi obstaja. Argentinski teoretik Ernesto Laclau je poudaril, da je populizem lahko sila za dobro in za slabo, odvisno od okoliščin. Populizem lahko torej obravnavamo kot desničarsko silo, ki nas bo vse pokopala, z nekaj spretnosti pa bi lahko levica z njim zbrala tudi potrebno energijo za svojo prenovo.

Prelomiti moramo s strupeno pripovedjo, da gre ves svet k vragu in da je fašizem tako rekoč pred vrati. Seveda je, a ne smemo se sprijazniti z mislijo, da je neizogiben.

To je lepo slišati, veliko težje pa je izpeljati v praksi. 

Seveda to ni lahka naloga. Najprej bi morali sploh uvideti potencial, ki je pred nami. Vzemiva za primer podnebne spremembe. Te ljudje pogosto dojemamo kot kataklizmično katastrofo, ki bo močno poslabšala naše življenje in se ji ne moremo izogniti, zato se ob njej počutimo nemočne. Deloma drži, da so nekatere posledice podnebnih sprememb zdaj že neizbežne. A hkrati bi bilo iracionalno, če ne bi imeli v mislih dejstva, da nam je v zadnjih letih vendarle uspelo doseči kar nekaj pri zagotavljanju trajnosti. Tako imenovana zelena revolucija mi daje ogromno navdiha in upanja za prihodnost.

K sreči je okoli nas polno podobnih utrinkov upanja. Naša dolžnost je, da se osredotočimo nanje. Če si želimo pozitivne zapuščine, se ne smemo prepustiti obupu. Ta je kvečjemu opravičilo za politično lenobo. Na videz morda izraža zaskrbljenost, a v resnici vodi v neaktivnost in nihilizem, ki nas odvezuje bremena odgovornosti. Danes krvavo potrebujemo optimizem, četudi morda naiven. Prelomiti moramo s strupeno pripovedjo, da gre ves svet k vragu in da je fašizem tako rekoč pred vrati. Seveda je, a ne smemo se sprijazniti z mislijo, da je neizogiben. Namesto tega bi morali reči: »Prekleto, lahko naredimo, karkoli hočemo, če se tako odločimo.« Morda nam bo spodletelo, vendar lahko vsaj poskusimo.