Teden / Do kam lahko gredo neonacisti?

Dražgoška bitka je potekala od 9. do 11. januarja 1942; v težkih zimskih razmerah so se partizani iz Cankarjevega bataljona spopadli z vojaki nacistične Nemčije, ki so jih številčno prekašali v razmerju 14 : 1. Po treh dneh bojev so se morali partizani umakniti, nemška vojska pa je Dražgošane kaznovala tako, da je 41 vaščanov ustrelila, še več pa jih je internirala v koncentracijska taborišča. Vas je požgala. Po vojni je bila vas obnovljena, leta 1970 pa je bil postavljen spomenik vojaškim in civilnim žrtvam prve velike bitke med partizani in okupatorjem v drugi svetovni vojni. V kostnici je pokopanih osem borcev in 40 vaščanov.

Ravno to kostnico so pred slabim tednom skazili neznanci, ki so nanjo narisali (narobe obrnjen) kljukasti križ, simbol nacistične Nemčije. Iz kranjske policijske uprave so sporočili, da so bili o dogodku obveščeni v nedeljo okoli devete ure zvečer in da so že začeli postopek proti za zdaj še neznanim osumljencem zaradi suma storitve kaznivega dejanja zoper javni red in mir. Pregon bi bil verjetno smiseln po dveh členih kazenskega zakonika: 312. člen prepoveduje oskrunitev groba, to dejanje pa se kaznuje z zaporom do enega leta, če je oseb več, do treh let. Druga možnost je 297. člen, ki prepoveduje spodbujanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti, po katerem se z zaporom do dveh let kaznuje tisti, ki »smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost«.

Seveda so se zvrstili obsodbe in izrazi ogorčenja, kulturno ministrstvo pa je ubralo kanček drugačno noto. Državni sekretar Marko Rusjan je dejal, da je bilo tak dogodek mogoče pričakovati. »Očitno je, da se storilci čutijo varne, pa ne samo zato, ker država ne reagira, ampak tudi zaradi tega, ker vedo, da jih bo desna politika zaščitila,« je dejal in poudaril os jasno dokumentirane povezave med neonacisti in stranko SDS, Branko Grims ima na primer v Bruslju za asistenta člana neonacistične skupine. Ministrica Asta Vrečko je menila, da se »simpatizerji z nacistično ideologijo ne skrivajo več«, in opozorila, da dražgoška kostnica in celoten spomenik nista le grobnica in mesto spomina, ampak tudi spomenik državnega pomena. »To ni vandalizem, ampak sovražno dejanje, ne le proti spominu na padle za svobodo, na žrtve nacističnega nasilja, ampak tudi proti nam samim.«

Res je, da se je v zadnjih mesecih nabralo že kar nekaj podobnih dogodkov in da so ti vedno bolj drzni in izzivalni. Ne govorimo več o na hitro narisanih svastikah na betonskem zidu v podhodu ali na kakšnem bloku, to so simbolni napadi na točno določene tarče. Spomnimo se na primer »obglavljenja« Titovega kipa v Velenju, nacističnih pozdravov na koncertu v Kopru ali risanja svastik na pročelje ministrstva za kulturo.

»Dražgoše sodijo med simbolne kraje, ki jih je treba najprej oskruniti, ko bo mogoče, pa izbrisati. In z njimi spomin na upor in protifašistično identiteto Slovencev,« meni zgodovinar dr. Božo Repe in pojasnjuje, da ima tako stopnjevanje zgodovinski precedens. »Recept je preprost in preizkušen. Preizkuša se, do kod se z neofašističnimi metodami lahko pride, preden uradno zavladajo,« kot se je zgodilo v Trstu leta 1920 s požigom Narodnega doma – fašistične skupine so preizkušale, do kod lahko gredo, še preden je fašizem prevzel oblast. »Mislite, da se glede na ustvarjeno ozračje to ne bi moglo zgoditi kakšnemu romskemu naselju?« se sprašuje Repe.

»V času pred volitvami takšni incidenti niso naključje, temveč indikator političnega ozračja. Po eni strani se sklepajo predvolilne koalicije po nacističnem zgledu med neofašističnimi in tudi ’liberalnimi’, kvazisredinskimi strankami ter gospodarstvom«, kar spominja na tajni sestanek Adolfa Hitlerja s 25 nemškimi industrialci, ki so nato finančno podprli nacistično stranko. »Tisti sestanek je bil vsaj tajen, novodobni slovenski pa se s podporo medijev dogajajo kar javno,« pojasnjuje Repe.