Teden / Je napad na igralca dovolj?

Ena najbolj priznanih slovenskih gledaliških režiserk Mateja Koležnik v zadnjem desetletju večinoma deluje na nemškem govornem območju. Tudi tam je izjemno uspešna, je denimo prejemnica najpomembnejše avstrijske gledališke nagrade nestroy. Pred nekaj dnevi je v nemškem Gledališču Bochum na oder premierno postavila uprizoritev Catarina ali o lepoti ubijanja fašistov portugalskega dramatika Tiaga Rodriguesa. Besedilo je provokativno. Tudi zato, ker Evropi nastavlja ogledalo. Govori o družini, ki, da bi maščevala umor kmetice Catarine Eufémie, vsako leto usmrti fašista – toda mlajša generacija se vse pogosteje sprašuje o upravičenosti družinske tradicije.

Uprizoritev se sklene s 15-minutnim monologom fašista (igra ga Ole Lagerpusch), ki pa je občinstvo na premieri tako vznemiril, da je igralca začelo izžvižgavati, žaliti, proti njemu je priletela pomaranča, nato pa so ga gledalci poskusili zvleči z odra. Kljub napadom je igralcu uspelo monolog končati s stavkom: »Prihodnost pripada nam.«

Mateja Koležnik je za Mladino povedala, da so se sicer nadejali, da bo uprizoritev iritirala, saj je provokacija vpisana že v samo besedilo. Toda takšnega burnega odziva niso pričakovali. »Fašistov govor je sestavljen iz dejanskih programskih tez evropskih populističnih gibanj, od tistega Marine Le Pen naprej. Ukvarjamo se s politično korektnimi banalijami, namesto da bi se vprašali, zakaj nas to besedilo tako iritira. Iritira nas, ker govori o tem, da morda ni rešitve. Ker pokaže, da je fašizem tukaj – in da ni nujno grotesken. Lik ne govori ničesar, česar ne bi že slišali, celo duhovit je, artikuliran, retorično spreten. To je mehka provokacija, ki počasi zleze pod kožo. In prav zato boli.«

Režiserka pravi, da ji je žal, ker je zaradi incidenta razprava popolnoma skrenila in se namesto o ključni temi uprizoritve govori predvsem, kako je mogoče, da se tovrsten dogodek pripeti leta 2026. Kot poudarja, se je zelo borila, da je lahko režirala prav to besedilo, saj je v njegovem središču temeljno vprašanje, ali sploh še obstaja ideja ali prepričanje, zaradi katerega se komu zdi vredno žrtvovati življenje – ali celo postati morilec. »To je vprašanje, ki si ga bo moral razvajeni Zahod zelo hitro znova postaviti. Imam občutek, da si izjemno natančno zakrivamo oči. Z velikim veseljem smo se vsi zatekli k razpravi, ali znamo ločiti fikcijo od resničnosti, toda bistveno vprašanje bi moralo biti, ali v Evropi sploh še obstaja močno protifašistično gibanje. In ali smo tisti, ki se deklariramo kot antifašisti, pripravljeni narediti kaj več kot to, da nekaj zmečemo na oder? Temu rečem kavč revolucionarstvo. Če bi kdo tako skočil na volivca AfD na ulici, bi bil zame heroj. Skok na igralca, ki igra fašista, pa je neumnost. Mar res mislimo, da smo z napadom na igralca že opravili svojo državljansko dolžnost in pokazali, kje stojimo?«