Dva leva / Vlado Miheljak: Vsi vejo

»V ameriški zvezni državi Tennessee so republikanski politiki vložili predlog zakona, ki bi omogočil izrekanje smrtne kazni ženskam, ki se odločijo za prekinitev nosečnosti. V primeru posilstva izjeme niso predvidene. … Tennessee ima že zdaj eno najstrožjih zakonodaj na področju reproduktivnih pravic v Združenih državah Amerike. Trenutni zakon o zaščiti človeškega življenja prepoveduje skoraj vse splave od trenutka oploditve dalje, pri čemer ne predvideva izjem niti v primerih posilstva ali incesta.«

»Če bi morala potegniti pod črto, je nekaj stvari, ki Američane združujejo. Eno je res sveto prepričanje in ponos ob lastni svobodi, prepričanje o tem, kar so dosegli, o vrednosti človeškega življenja, vladavini prava, da velja sistem, ki omogoča pravice, in da je hkrati človek sam odgovoren za to, če uspe ali pa ne uspe v življenju. (...) Njihovo prepričanje je, da delajo dobro zaradi tega, ker se v svoji družbi borijo za pravice, za človekove pravice, za svobodo, da ni diktatorskega sistema, da so drugačni in da to prenašajo v svet!«

Da je Katja Geršak, vodja privladnega agitprop inštituta Trivelis, slepo vpeta v mitologijo o svobodi in demokraciji zavezane Amerike in fantomskega zahodnega vrednotnega zavezništva, izpričuje celoten opus njenih javnih nastopov, ne le nedavni pritlehni napad na Uroša Lipuščka v famozni študiji o »ruskih narativih v RS«. Kaj omenjeno legitimira za streljanje v napačne tarče, iz njenih samopredstavitev ne izvemo, a takoj opazimo, da ji nesimpatično vlogo olajša evidentno prešpricana mala šola evropskega razsvetljenstva, subjektove svobode, pa tudi zgodovine civilnodružbenih in demokratizacijskih procesov v Sloveniji. Neznanje, vsebinsko in metodološko, nadoknadi z ritualnim ponavljanjem nekih šablonskih fraz in floskul, ki jih prodaja kot nekakšne samoumevne in splošno sprejete strokovne termine. Tako na 22 straneh poročila nastopa beseda »narativ« kar 117-krat. Je pa v kritiki tega praznega besedičenja kar nekako spregledano, da s Katjo Geršak v omenjeni študiji kot soavtor nastopa neki Matthew Matt Jacobs, ki s svojo samopredstavitvijo in celotno strokovno biografijo pove o spornem poročilu več, kot bi bila prvopodpisana pripravljena priznati. Če njegove težko sledljive strokovne biografije niso na medmrežje postavili kakšni ruski hekerji, ima za seboj več življenj, vseh po vrsti vezanih na proameriško agitacijo in propagando. Aktualno je član organizacije Spirit of America, ki, kot se samopredstavi, da, »že več kot dve desetletji povezuje ameriško ljudstvo z njihovimi vojaki in diplomati, da bi branili svobodo in krepili demokracijo ter spodbujali in branili vrednote, na katerih je bila zgrajena Amerika«. In brez kančka sramu izpostavi kot temeljno vodilo: »Spirit of America ni nevtralna organizacija. Postavljamo se na stran Amerike. Z našo pomočjo pomagamo ZDA in njihovim prijateljem po vsem svetu braniti svobodo, krepiti varnost ter reševati in izboljševati življenja.« Kako v praksi deluje izvoz ameriške predstave svobode, vemo. In ta osebek skupaj s Katjo Geršak razpreda o »ruskih narativih v Sloveniji«!? Če bi v poročilu zamenjali samo besede »ruski« z »ameriški«, predpono »proti« s predpono »pro«, bi pamflet ohranil celotni sporočilni smoter, le tarča bi bila zamenjana. A od točke razkritja avtorja pamfleta nista pomembna.

Resnični problem je, da vlada in koalicija doslej nista potegnili konsekvenc. Nista se avtorjema zahvalili za preveč požrtvovalno iskanje in lovljenje državnega sovražnika. Še sramotne študije nista umaknili. In tako agitprop inštitut Trivelis hara naprej. Zato se postavlja zelo resno vprašanje, ali v Golobovi koaliciji naivno menijo, da bo volilno telo, ki jim je pred štirimi leti aklimativno dalo mandat, da počistijo z janšizmom, šlo prek takšnih izpadov. Menda so interno vzpostavljali stik z oškodovanim Lipuščkom, a to še zdaleč ni dovolj. Treba je jasno in javno izreči opravičilo ne le oškodovanemu novinarju in publicistu, ampak tudi tistemu segmentu javnosti, na katerega računajo.

Včasih se zdi, da vlada in koalicija živita hkrati v dveh vzporednih svetovih. V enem s sopotniki, »svetovalci« in prišepetovalci tečejo v diametralno nasprotno smer, kot je uradno začrtan kurz levoliberalnega bloka. No, vse te anomalije so že dolgo javna skrivnost. Skoraj kot v španski filmski drami Vsi vejo (Todos lo saben, 2018) kultnega iranskega režiserja Asgharja Farhadija (Ločitev, Preteklost, Trgovski potnik ...), kjer so družinski misteriji in travme javno znani, a neizrečena »skrivnost«. In če se ne bodo o tem na glas pogovorili v tednih in dnevih pred volitvami, se bodo pogovarjali mesece in leta po njih. Čas se izteka.