Kultura / Naša kri

Po vseh partizanskih filmih smo dobili tudi pravi domobranski film. Zagotovo se spominjate partizanskih epopej – Kozare, Bitke na Neretvi, Sutjeske in Velikega transporta. Vse so trajale več kot dve uri, Bitka na Neretvi je trajala skoraj tri ure. Film Exodus 1945: Naša kri je domobranska epopeja, ki pa traja le eno uro. Točno 60 minut. Zato se vprašate: kje je druga polovica epopeje? So jo pozabili posneti? A to, da traja le eno uro, je simptomatično, saj se zdi, kot da bi skušali nekaj utajiti, prikriti, zamolčati. Tem bolj, ker je Naša kri dejansko videti kot domobranska verzija Bitke na Neretvi, ki je bila film o bitki za ranjence, partizanske ranjence. Naša kri, predvolilna epopeja, ki jo prikazujejo v vseh slovenskih kinih (tudi v art mreži, kot se hvalijo), je film o bitki za domobranske ranjence.

Toda Naša kri se dogaja v vzporednem svetu, v alternativni zgodovini: ne, ne dogaja se v svetu, v katerem bi drugo svetovno vojno dobili domobranci, temveč v svetu, v katerem so domobranci nedolžni – in v katerem so z nacisti kolaborirali partizani, ne pa domobranci. Pripravite se na divjo vožnjo – z muzejskim vlakom, ki deluje kot časovni stroj.

Naša kri se v resnici ne dogaja v alternativni zgodovini, a izgleda tako, kot bi se. Zato tudi nagovarja tiste, ki so še vedno prepričani, da so domobranci tik pred tem, da dobijo drugo svetovno vojno – da so torej tik pred tem, da postanejo moralni zmagovalci druge svetovne vojne.

Najprej slišimo glas, ki nam pove, da je »naš narod razdrobljen«, obenem pa poudari: »Na ulicah Nemci, v gozdovih partizani, vmes pa mi, ki nočemo biti od nikogar

V filmu ne izvemo, zakaj so bili partizani tako jezni na domobrance! Kaj se je tu dogajalo med drugo svetovno vojno? Slovenija je očitno edina dežela, v kateri se je druga svetovna vojna začela maja 1945. In ki so jo Nemci okupirali zato, da bi preprečili povojne poboje.

… Še čudno, da smo sploh še živi.« Kdo so ti »mi, ki nočemo biti od nikogar«? Pa poglejmo.

Naša kri – posneta po resničnih dogodkih – se dogaja maja 1945, tik pred koncem vojne, začne pa se v ljubljanski bolnišnici, v kateri dva zdravnika, Valentin Meršol (Jernej Kuntner) in Janez Janež (Matevž Müller), skrivaj – ja, ilegalno – oskrbujeta zavezniškega pilota, ki so ga sestrelili Nemci. Jasno, v bolnišnico so ga tudi pripeljali skrivaj – ilegalno. Vse bi naredili zanj – za zavezniškega vojaka! Janež si celo prebode žilo in mu daruje svojo kri. Ker gestapovci sumijo, da ga skrivajo v bolnišnici, hočejo na vsak način vstopiti, a jih Meršol zadržuje in prepričuje, da v bolnišnici razsaja virus, ko pa vendarle na silo vstopijo, Meršol in Janež poskrbita, da ga ne najdejo.

Meršol in Janež, ki pretentata gestapovce in navijata za zavezniško vojsko, sta videti kot ilegalca, kot člana Osvobodilne fronte, še toliko bolj, ker se zdi, kot da bi Naša kri svoje največje hite pobrala pri starih partizanskih filmih, predvsem pri Kavčičevem Nevidnem bataljonu (1967), v katerem otroci skrivajo ranjenega ilegalca, in Čapovih Trenutkih odločitve (1955), v katerih zdravnik v ljubljanski bolnišnici – pred očmi nemočnih domobrancev – skrivaj oskrbuje in rešuje hudo ranjenega ilegalca.

Sta Meršol in Janež ilegalca, člana Osvobodilne fronte, simpatizerja partizanov? Ne, nista – le Hipokratovi prisegi se ne moreta upreti. Meršol in Janež sta torej »mi, ki nočemo biti od nikogar«. A takoj zatem se, kot bomo videli, pridružita tistim, ki se niso mogli upreti domobranski prisegi Hitlerju. In glede na to, da sta simpatizerja domobrancev, ne pa partizanov, ne moremo spregledati poante: pravi ilegalci so bili domobranci! Mar niso domobranci kolaborirali z nacisti? Mar niso z njimi sodelovali? Ne, Naša kri to kolaboriranje utajuje in relativizira – hipokratsko »čista« in »nedolžna« zdravnika, ki nadomeščata domobranskega oficirja, s katerim bi film težje argumentiral svojo revizijo zgodovine, sta z gestapovci stalno v konfliktu. Esesovec Helmuth Krüger (Luke Bischof) jima je tako zoprn kot samemu filmu. Fuj! Brezčuten, zadrt, robotski! Poanta: domobranci niso imeli nič z nacisti! Domobranci so »mi« – ja, tisti »mi«, ki nočejo biti od nikogar! Beseda »domobranec« – ali fraza »slovensko domobranstvo« – v Naši krvi ne obstaja. Izrečena ni niti enkrat. Film domobrance imenuje »mladi slovenski fantje«, propagandni material za film pa jih imenuje »nasprotniki komunizma«.

Zakaj so bili partizani tako jezni na domobrance?

A kot rečeno, Meršol in Janež, simpatizerja zavezniške vojske, takoj zatem stopita na sanitetni vlak, ki naj bi ranjene domobrance prek Jesenic odpeljal na avstrijsko Koroško. Na njem je 342 domobranskih ranjencev, alias »mladih slovenskih fantov«, alias »nasprotnikov komunizma«, nekaj oboroženih domobrancev, civilistov in nemških vojakov, ki transportu poveljujejo, prav ta vožnja proti Avstriji pa stopnjuje poanto, da domobranci niso imeli nič z nacisti, da so bili nedolžni in da so z nacisti kolaborirali partizani, ne pa domobranci.

Naša kri seveda ne pojasni, kdo bi se v Sloveniji med vojno boril proti fašizmu, če ne bi bilo partizanov.

Zdravnika, domobranci in civilisti namreč med potjo najprej v grozi izvejo, da so »Jesenice ponoči zasedli partizani« in da »naših ni več tam«, potem pa še nekaj hujšega in grozljivejšega: da so partizani z Nemci »sklenili dogovor«. Domobrance bodo »zavzeli«, Nemce pa »spustili«. Dokaz, da Nemci res dobro kolaborirajo s partizani: nočejo ustaviti vlaka, da bi lahko domobranci izstopili in peš zbežali čez Karavanke v Avstrijo.

Ergo: z nacisti so kolaborirali partizani, ne pa domobranci!

Jasno, partizani potem zgrabijo tiste domobrance, ki so ostali na vlaku, naciste pa spustijo naprej, čez mejo. Naša kri s tem – za vsak primer in za dobro mero – še enkrat poudari, kar je že poudarila: da z Nemci niso kolaborirali domobranci, temveč partizani! Partizani so kolaborirali, »mi« pa smo le skrbeli drug za drugega! »Mi, ki nočemo biti od nikogar«, smo bili v saniteti! Nedolžni! »Pa saj veš, da nisi ti kriv,« slišimo. A tudi: »Nikomur nismo nič naredili!« Film ustvarja vtis, kot da je bilo slovensko domobranstvo humanistični, humanitarni projekt.

Vsi ti domobranci, ki bežijo iz Slovenije in ki nas prepričujejo, da so z nacisti kolaborirali partizani, ne pa oni, so očitno čudežno pozabili, da so malo prej dvakrat – 20. aprila 1944 (na Hitlerjev rojstni dan) in 30. januarja 1945 (na obletnico prihoda nacistov na oblast) – prisegli zvestobo Hitlerju. Domobranska prisega je šla takole: »Prisegam pri Vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, četami SS in policijo, proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj.«

Domobranci so torej dvakrat prisegli, da bodo kolaborirali s Hitlerjem in nacisti, da se bodo borili proti partizanom in proti zaveznikom, toda film vztraja, da so s Hitlerjem in nacisti kolaborirali partizani, ne pa domobranci. V propagandnem materialu, ki opisuje zaplet filma, celo zapišejo, da po drugi svetovni vojni »veliko nasprotnikov komunizma zapušča Jugoslavijo, umikajo se na avstrijsko Koroško k zaveznikom Angležem«. Ergo: domobranci so zavezniki Angležev. Kar ves čas namiguje tudi film: domobranci so zavezniki zavezniške vojske, ne pa partizani! Toda domobranci so malo prej prisegli, da se bodo skupaj z nacisti borili proti zavezniški vojski. In končno: če so z nacisti kolaborirali partizani, zakaj potem na avstrijsko Koroško skupaj z nacisti bežijo domobranci, ne pa partizani?

Ker zdravnikoma vendarle uspe ustaviti vlak ( ja, naciste spet nategneta tako, kot so jih v filmih nategovali partizani), mnogi – oba zdravnika, vsi uniformirani domobranci, večina civilistov in lažji, mobilni ranjenci – izstopijo in zbežijo čez Alpe v Avstrijo (hujše ranjence in dve ženski mirno pustijo na vlaku, domobranski radiotelegrafist, ki ga igra Robert Prebil, pusti ranjenega sina ipd.), sam film pa potem ta pobeg – to žrtvovanje ranjencev (in žensk), to inverzijo Bitke na Neretvi – glorificira. Domobranci pa ponavljajo: »Veš, kaj bi se zgodilo, če bi ostali na tem vlaku?!« In: »A zastopite, kaj bodo partizani naredili z nami?« In: »Moj bog, saj nas bodo vse pobili!« In: »Če nas dobijo partizani, boš obležal v kakšnem jarku!«

Toda: nikoli in nikjer ne izvemo, zakaaaaaj so bili partizani tako jezni na domobrance! Kaaaaaj so jim storili domobranci? Kaaaaaj se je tu dogajalo med drugo svetovno vojno? Ker film tega ne pove, lahko traja le 60 minut. Slovenija je edina dežela, v kateri se je druga svetovna vojna začela maja 1945. Slovenija je edina dežela, ki so jo Nemci okupirali zato, da bi preprečili povojne poboje.

Ko bodo Našo kri gledali v Hollywoodu (ali pa kjerkoli v tujini), bodo vzkliknili: WTF?! Ali pa tudi ne. Nekdo namreč prinese seznam tistih, ki jih nameravajo partizani likvidirati – in enega izmed njih naj bi likvidirali zato, »ker ni plačeval prispevka za Osvobodilno fronto«. Aha! Zdaj razumemo!

Domobranski pasijon

Naša kri, ki jo je posnel Vid Planinc, teolog, borec proti pornografiji in kreator krščanskih vsebin (kot je recimo doku o Antonu Martinu Slomšku), malce spominja na Gibsonov Kristusov pasijon (2004), v katerem Jezusa Kristusa tako brezmejno tolčejo, mlatijo, razbijajo in mučijo, tako grizlijevsko trpinčijo, tako zverinsko bičajo in tako ekscesno križajo, da ves čas čakate le še na to, da bodo vleteli Monty Pythoni in zapeli Always Look on the Bright Side of Life ali pa da se bo, tako kot v Napihnjencih 2 (1993), pojavila številka, ki bo sproti beležila škodo na Jezusovem telesu, toda laik – nevernik – se potem še dolgo v noč začudeno sprašuje: zakaaaaaj tega fanta tako mučijo? Zakaaaaaj mora tako trpeti? Zakaaaaaj se zgodi, kar se zgodi? Kaaaaaj se je zgodilo pred izdajo? Zakaaaaaj Judje zahtevajo eksekucijo Jezusa Kristusa, svojega »Kralja«? Da odgovorov na ta vprašanja ni, je z verskega vidika morda sprejemljivo, s filmskega pa ne. Tako kot v Naši krvi.

Evangeliji so poročila o Jezusovem življenju, toda v Kristusovem pasijonu, ki se »zvesto drži evangelijev« (kot so oglaševali), o Jezusovem življenju ne izvemo ničesar, če seveda odštejete flešbek, v katerem pokaže, kako je izdelal svojo prvo mizo. Jasno, v Naši krvi, ki se zvesto drži »resničnih dogodkov«, prav tako ne izvemo ničesar o življenju domobrancev.

Naša kri, ki ne premore prav dosti teološke lucidnosti in v kateri se tudi hitro izgubi tista fina Marxova poanta, »da je versko trpljenje vedno hkrati dejansko trpljenje in protest proti dejanskemu trpljenju«, pač pričakuje, da na drugi strani, v kinu, sedijo insajderji, verniki, ki jim ni treba povedati in pokazati vsega, da bi vedeli, kaj se dogaja in zakaj se kaj zgodi. Naša kri je film za prepričane. Z verniki se pogovarja zaupno, napol ezopsko, v šifrah: hej, saj veste, kaj hočem reči! In vernik jo razume onstran tega, kar mu reče ali pa pokaže.

Naša kri, polna triggerjev, ki desničarje, ciljno publiko, čustveno takoj povežejo s Travmo (ker Boris Kidrič v desničarski retoriki velja za »enega izmed najhujših zločincev v času komunizma, ki je odgovoren za množične povojne poboje,« slišimo, da je Kidrič nekomu poslal kroglo v glavo), citatov literarnih klasik, ki podžigajo slovenski nacionalizem (»Gorje narodu, če pognoji travnike z lastno krvjo«), in referenc na kri, ki Slovenijo koncipirajo kot biološki projekt, vse poenostavi, zato nekdo tudi tako blazno panično vzklikne: »Nemci bežijo, to, da bodo za njimi prišli komunisti, pa nobenega ne zanima!« Kot da so komunisti prišli od nekod drugod. Kot da so prišli iz tujine. Kot da so se priselili. Kot da niso bili od tod – iz Slovenije. Kot da niso bili »naše krvi«.

Domobranci so dvakrat prisegli, da bodo kolaborirali s Hitlerjem in nacisti, toda film vztraja, da so s Hitlerjem in nacisti kolaborirali partizani.

A ironično: da bi film lažje in prepričljiveje revidiral zgodovino in relativiziral domobransko kolaboracijo, si prisvaja prav partizansko ikonografijo, mitologijo in retoriko. Množice ljudi, ki se na koncu valijo proti Vetrinju (»A bo sploh še kdo ostal tu?«) in ki delujejo kot money shot velike pripovedi o slovenski Travmi, spominjajo na množice in kolone, ki so se vile v partizanskih epopejah, film pa v domobranskem martiriju tako mazohistično uživa, kot so nekoč partizanski filmi uživali v martiriju partizanov (in kot v Kristusovem martiriju uživa Kristusov pasijon), le da ga Naša kri še bolj stilizira in estetizira, navsezadnje, nekaj posnetkov te vožnje z vlakom je tako sublimnih, kot da je beg v Vetrinje happy end.

A to še ni vse – film v domobrancu vidi to, kar so ljudje sicer videli v partizanu. »Pravijo, da vojna ljudi razkolje napol. V resnici pa nas loči na tri dele,« slišimo na koncu. Na eni strani so »zveri, ki maščujejo kri za kri«. Teh je malo. Na drugi strani »smo ljudje, ki se za svojo kri strahopetno bojimo«. Teh je največ. »Peščica pa je takih, ki bi svojo kri dali za druge, pa četudi jo njim samim zmanjka. Oni so naš zgled.« Mar ni to definicija partizana? Mar ni partizan veljal za nekoga, ki daje kri za druge – in ki umre za druge?

Obsoditi je treba vse totalitarizme!

Naša kri, ki bo dobila nova in nova nadaljevanja ( Vetrinje ipd.), ne pade z neba, ampak skuša domobranstvo relativizirati in rehabilitirati na način, kot so skušali revizionistični zgodovinarji v nekdanjih fašističnih deželah – v Italiji, Nemčiji in Španiji – relativizirati in rehabilitirati nekdanje fašistične režime. V Italiji so revizionisti oznanili, da fašizma ne smemo obsojati in razglašati za italijansko »moralno bolezen«, ampak ga moramo umestiti v dolgo italijansko zgodovino. Težava je v tem, da potem iz italijanske zgodovine, v katero vključijo fašizem, izključijo antifašizem, pravi Enzo Traverso v knjigi Novi obrazi fašizma (The New Faces of Fascism). »Fašizem ima legitimno mesto v zgodovini, njegovi nasprotniki pa ga nimajo.« Antifašizem je tako prikazan »kot gibanje osamljene manjšine, ki je kriva za ‘smrt domovine’ in navsezadnje tudi za to, da se je Italija znašla v državljanski vojni, ki je razdejala nacionalno enotnost.«

Natanko tak je tudi podton Naše krvi: Slovencem bi bilo med drugo svetovno vojno bolje brez partizanov in antifašistov, saj so vse le pokvarili, ko so deželo spravili v državljansko vojno, ki je razdejala nacionalno enotnost in zaradi katere so Slovenci še vedno razklani!

V Nemčiji so revizionisti delali vse, da bi čim bolj relativizirali nacistične zločine, s holokavstom vred, zato so trdili, da je bil zločin Nemčije le v tem, da ni zmagala, da je bil fašizem le način, kako se je prestrašeni srednji sloj odzval na komunistično grožnjo, in da je imela vsaka dežela »svojo hitlerjevsko dobo«, da so Američani v Vietnamu prakticirali »še krutejšo verzijo Auschwitza«, da Ausch- witz ni bil nič originalnega, unikatnega ali singularnega, da je bil le kopija sovjetskega arhipelaga gulaga, da korenini v preteklosti, ki ne bo nikoli minila, in da je bil nacistični teror le zrcalna slika komunističnega terorja. Njihova teza je bila preprosta: če se hoče Nemčija »normalizirati«, potem mora svojo krivdo zmanjšati. Manjša ko bo krivda Nemčije, prej se bo »normalizirala«.

Natanko tak je tudi podton Naše krvi, zato ne izvemo, zakaj so bili partizani tako jezni na domobrance in kaj se je v Sloveniji dogajalo med vojno, zato je domobranstvo prikazano le kot način, kako so se prestrašeni Slovenci odzvali na komunistično grožnjo, zato skuša domobrance »normalizirati« in zato jih imenuje le »mladi slovenski fantje«.

V Španiji revizionisti »dokazujejo«, da ni bil Francov fašizem nič slabega, ampak da je bil – nasprotno! – sila dobrega, saj je državo zaščitil pred boljševiškim, komunističnim prevzemom. Francov fašizem je bil nasilen, a povsem legitimen – Španiji je grozil komunistični teror! Za nasilje ni bil kriv Francov fašizem, temveč boljševiški komunizem!

Natanko tak je tudi podton Naše krvi: domobranci so kolaborirali le zato, da bi Slovenijo zaščitili pred komunističnim prevzemom! Domobranstvo je bilo povsem legitimno, ker je Sloveniji grozil komunistični teror! Za nasilje – in bratomorno vojno – niso bili krivi domobranci, temveč komunisti!

Naša kri, ki naj bi si jo bilo, kot trdita produkcijska hiša Siposh in Kreativna baza, prvi konec tedna ogledalo »že približno 10 tisoč ljudi« (uradni podatki kažejo, da si jo je prvi konec tedna ogledalo 7224 ljudi), seveda ne pojasni, kdo bi se v Sloveniji med vojno boril proti fašizmu, če ne bi bilo partizanov. Slovenska desnica, obsedena z revizionistično konspirologijo, zagotavlja: obsojamo vse totalitarizme! Fašističnega, nacističnega in komunističnega! Obsoditi je treba vse totalitarizme! V Naši krvi sedanjo desnico nadomeščajo domobranci, »mladi slovenski fantje«, ki obsojajo vse totalitarizme – naciste in komuniste. Toda iz Slovenije se potem odpeljejo na istem vlaku kot nacisti.