Film / Junakinja

za +

Tekoči trak zdravstva.

Velike tovarne so propadle, crknile, izginile ali pa so jih preselili kam daleč stran, v dežele »tretjega sveta«, kjer so ljudje pripravljeni dneve in noči tezgariti za majhen denar. Toda velike tovarne tu, pri nas, v Evropi, še vedno obstajajo, a jih niti ne opazimo. Ali natančneje: nimamo jih za tovarne. To pa zato, ker v njih delajo ljudje v belem. V belih uniformah. Ja, točno, takšna velika tovarna je zdravstvo. Zdravniki so inženirji, medicinske sestre in strežno osebje pa fizična delovna sila, magari delovni stroji. In švicarska Junakinja, ki prikazuje hektični delovni dan medicinske sestre Florie Lind (Leonie Benesch), o tem nima nobenih iluzij. Še več, reči hoče: bolnišnica – zdravstvo, če hočete – je tekoči trak.

Floria dela vneto, prizadevno, odločno, manično, vztrajno, neutrudno. Od zore do mraka. Od mraka do dne. Ne ustavi se. Kot da bi hotela pokazati, da je konkurenčnejša od robotov. Vidimo, kako drvi po hodnikih, kako skače od pacienta do pacienta, kako pomaga na vse strani, kako daje injekcije, kako se nenehno giblje, kako rešuje življenja. A tu je ironija: rešuje življenja, a sama je povsem razčlovečena. In odtujena. Delo, ki ga opravlja, je napeto, stresno, mehanično, repetitivno – in brezosebno. Za sočutje, žalovanje in intimnost nima časa, solidarnost je tako kot tragična napaka vgrajena v delovanje sistema, ki jo priganja in ki od nje v vsakem trenutku zahteva vse, v sadovih svojega dela ne uživa. Niti ne more uživati.

Floria je proletarka na robu živčnega zloma, simptom zdravstveno-industrijskega kompleksa, ki je – tudi v Švici, kjer obstaja v state-of-the-art obliki – stalno na robu živčnega zloma in tik pred sesutjem. Za robote pravijo, da nadomeščajo delavce in delavke – in da delajo za več delavcev in delavk. Ko gledate Florio, imate občutek, da dela za več medicinskih sester in bratov – da torej nadomešča samo sebe. Junakinja, ki bi jo lahko posneli v enem kadru-sekvenci, se dogaja ponoči. V noči socialne države. (art)

7RqpeDRfBCo