Domoljubje kot krinka

Če že govorimo odkrito, potem govorimo odkrito. Največja ironija sodobne slovenske politike je, da se za domoljubne najglasneje razglašajo prav tiste politične stranke, ki državo razumejo kot poligon za obračune, kadrovske čistke in ideološko preoblikovanje po svoji meri.

Desnica, zlasti skrajna desnica, pri nas že desetletja gradi identiteto na nenehnem izrednem stanju. Vedno je ogrožena. Vedno je nekdo kriv. Vedno je v zraku zarota. In v središču tega političnega modela stoji Janez Janša. Politik, ki je svojo kariero zgradil na konfliktu.

Retorika je preprosta: mi smo pravi domoljubi, vsi ostali so dediči prejšnjega režima. Mi smo moralni, drugi so pokvarjeni. Mi smo žrtve, drugi so privilegirani. Tak črno-beli svet je udoben. V njem ni potrebe pogledati vase. V njem ni prostora za dvom.

A v praksi se začnejo razpoke. Domoljubje, ki pomeni razgradnjo javnih institucij, ni domoljubje. Ko se napada medije, ker si drznejo kritizirati oblast, to ni boj za resnico, to je boj za nadzor. Ko se diskreditira sodstvo, kadar odloča “napačno”, to ni reforma pravne države, to je pritisk nanjo.

In potem je tu še druga os moči: Rimskokatoliška cerkev. Cerkev kot duhovna skupnost ima legitimno mesto v družbi. Problematično je, ko postane politični akter, ko podpira eno politično opcijo, ko moralne kategorije uporablja za legitimiranje konkretne oblasti.

Zgodovina nas uči, da zavezništvo med oltarjem in prestolom redko prinese več svobode. Prej obratno. Ko politika dobi božji pečat, kritika postane skoraj bogokletna. Ko se oblast predstavlja kot branilka “krščanske civilizacije”, so vsi drugače misleči hitro označeni za grožnjo narodu.

Desnica, ki govori o svobodi, pogosto ne prenese pluralnosti. Govori o demokraciji, a nenehno spodkopava njene varovalke. Govori o poštenosti, a opravičuje afere svojih ljudi kot “napade globoke države”.

Selektivna morala je še vedno selektivna. Če je korupcija problem le, kadar jo lahko pripišemo nasprotniku, potem ne gre za etiko, temveč za taktiko. Če so “naši” podjetniki vizionarji, “njihovi” pa tajkuni, potem ne gre za načelnost, temveč za dvojna merila.

Posebej zaskrbljujoča je obsesija s preteklostjo. Namesto da bi se energija vlagala v prihodnost – razvoj, znanost, socialno varnost, dostojno delo – se javni prostor znova in znova vrača k delitvam izpred osemdesetih let. Kot da brez notranjega sovražnika, laži in menjanja zgodovine ni mogoče preživeti.

A najostrejša kritika zadeva kulturo vladanja. Ustvarjanje občutka, da je država en človek in da je vsak napad nanj napad na domovino, je nevarno. Demokracija temelji na institucijah, ne na mesijanskih figurah.

Desnica ima pravico do oblasti, če dobi podporo volilcev. A kakšno državo pušča in bo pustila za sabo? Bolj razdeljeno ali bolj povezano? Bolj avtonomno ali bolj podrejeno politični lojalnosti? Bolj svobodno ali bolj ustrahovano?

Domoljubje, ki potrebuje stalno mobilizacijo proti notranjemu sovražniku, ni domoljubje. In ko se k temu doda še institucionalna podpora Cerkve, ki bi morala biti nadstrankarska moralna avtoriteta, dobimo nevarno mešanico politične moči in moralnega monopola.

Država ni plen. Vera ni politični program. In domovina ni last nobene stranke. Domoljubje se meri po tem, koliko dobrega narediš za ljudi, ne po tem, koliko sovražnikov ustvariš.

Največja odgovornost je na nas volivcih. Bomo nagradili politiko konflikta? Bomo nagradili represijo, rušenje države, …? Bomo res nagradili lažne iluzije?