Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Groteskna preproščina

Ameriško-izraelski napad na Iran konec februarja 2026 je posledica dolgo načrtovane vojne. Tudi skrbno izbran trenutek sredi ženevskih pogajanj o nedopustnosti iranskega jedrskega programa je bil del logike vojaških presenečenj. In gre seveda za preventivno vojno, ki vnaprej odpravlja iranske vojaške regionalne grožnje in morebitne napade na interese in cilje ZDA ter njenih zaveznic. Vojaški cilj je uničenje strateškega iranskega orožja, politični pa zlom sedanje oblasti. Zunanja vojaška intervencija naj bi omogočila notranji politični prevrat. To groteskno preproščino je najprej razbil iranski odgovor s hitrim širjenjem spopadov na zalivske države in zaprtjem Hormuške ožine. V hipu smo dobili kaotično regionalno vojno žarišče z globalnimi političnimi in tudi ekonomskimi posledicami. Tod poteka petina svetovne oskrbe z nafto in plinom, ki lahko ogrozi ekonomsko stabilnost sveta in energetsko varnost Kitajske, tudi Indije. Ameriško-izraelska vojaška avantura je tokrat nevarnejša, kot se zdi.

ZDA in Izrael sta z velikim vojaškim napadom na Iran ciljala na strateško infrastrukturo, pa na iransko politično in vojaško vodstvo. Uboj ajatole Hameneja je sprožil srdit iranski povračilni udarec z brezpilotnimi letali in raketami proti ameriškim in zavezniškim ciljem v regiji, Izrael je v novi vojni s Hezbolahom v Libanonu. Spopadi so skrenili z začrtane poti. Iran mora tvegati, podobno tudi ZDA in Izrael, toda teritorialno zavzetje Irana je tudi za obe najbolj militantni državi sveta preveč. Sovražnosti med vsemi tremi akterji pa so stare. Iran nasprotuje obstoju izraelske države, podpira različne šiitske milice v Libanonu in Jemnu. Za Izrael je to osrednji regionalni sovražnik. ZDA imajo z Iranom neporavnane račune od leta 1979, ko je »islamska revolucija« strmoglavila proameriškega šaha Rezo Pahlavija. Študentsko zavzetje ameriškega veleposlaništva v Teheranu, zajetje talcev za simbolnih 444 dni, pa spodletela ameriška reševalna akcija veljajo za najbolj spektakularno vojaško ponižanje ZDA. Sklicevanje ZDA glede nevarnega orožja spominja na lažna opravičila pri napadu na Irak. Usmrtitev ajatole pa je zgolj vrhunec niza izraelskih zunajsodnih pobojev islamskih vojaških voditeljev. Oboje je dokaz večno nekaznovanega državnega terorizma »zahodnih demokracij«.

Iran je velika država z izjemno zgodovinsko dediščino, iz prozahodne monarhije se je leta 1979 spremenil v izrazito protiameriško in protiizraelsko teokracijo. Od leta 1979 živi 90 milijonov njegovih prebivalcev pod zahodnimi ekonomskimi sankcijami, političnimi pritiski in vojaškimi grožnjami. Politično-ekonomski izolacionizem ga je pripeljal v naročje ruskih vojaških interesov in kitajske ekonomske odvisnosti. Ekonomska kriza je postopoma ogrozila politično legitimnost režima, politična represija je z leti naraščala, socialna vzdržnost pa padala. Gospodarstvo razjedajo permanentna visoka inflacija, razvrednotenje valute in strukturni primanjkljaj države, zato so socialni protesti vse bolj pogosti (v letih 2009, 2019, 2022, 2025). Razvojni model države je zadnje desetletje vse bolj podoben ruskemu. Dobro izobražena delovna sila in velik notranji trg poganjata zasebni biznis, vojna ekonomika in izvoz energentov pa državnega. Inflacija je najvidnejši ekonomski problem, represivna varnostna struktura Revolucionarne garde pa politični. Ekonomska in socialna kriza je postala multiplikator politične nestabilnosti in množičnih demonstracij.

Normalizacija ekonomskih razmer je mogoča. Z zamenjavo trojnega deviznega režima in stabilizacijo novega riala bi morali najprej znižati inflacijo, preprečiti kolaps realnih plač in spodbuditi gospodarske in ne zgolj vojaške investicije. Toda politični režim krizo uporablja kot izgovor za izredno politično stanje, ki onemogoča ekonomsko stabilizacijo. ZDA in Izrael pa z vojno skušata spodbuditi njegov padec, z razkolom vladajočih elit in združevanjem razdrobljene opozicije doma in v tujini. Ključ sprememb tiči najverjetneje v spopadu med civilno oblastjo in vojsko na eni ter Revolucionarno gardo in vladajočo teokracijo na drugi. Toda izhod je nepredvidljiv, hitra zamenjava ajatole je dokaz trdoživosti režima. Hkrati pa nam kaotične izkušnje iz Afganistana, Iraka, Libije in Sirije dokazujejo popoln fiasko zahodnega vojaškega intervencionizma.

Za zdaj je antirežimski katalizator veliko šibkejši kot leta 1979, nihče nima karizme starega Homeinija. Toda ne pozabimo. Iran ni Venezuela, njegova radikalna destabilizacija veliko bolj zadeva Rusijo (izvoz orožja) in Kitajsko (uvoz nafte), zaradi iranskih Kurdov še posebej Turčijo (novi Kurdistan). Dolgotrajnejša vojna lahko sproži krizo svetovnega gospodarstva, vojaške izgube pa usodno politično krizo v ZDA in Izraelu. Kitajska se tu zavzema za nadzorovano stabilizacijo, Rusija si ne želi zloma režima. EU ima manj vojaških in več diplomatskih interesov, če bi jih znala izkoristiti. Skratka, rešitev »iranskega problema« presega banalno demonstracijo vojaške moči Trumpa in Netanjahuja. Pa tudi politično hipokrizijo EU, ki za primerljive mednarodne zločine obsoja Rusijo, toda podpira ZDA in Izrael. Živimo v svetu blasfemičnih preventivnih akcij in stopnjevanja vojnih katastrof, vse bližje smo velikemu spopadu velesil. Otočje drugačnega življenja bomo morali šele najti, če bomo preživeli.