Film / Krik 7

zadržan

Travma je življenje.

Krik se ne konča in ne konča. A tako je z velikimi, kultnimi, karizmatičnimi kriki groze – neskončni so, neuničljivi, nepozabni. Nočejo stran. Vračajo se. Ponavljajo. In šele v ponovitvah se zares izživijo. Krik je kriknil pred tridesetimi leti in še vedno se ni izživel, pa čeravno se je že tako postaral, da ga grabi in muči blazna nostalgija.

Krik 7 se začne v hiši, v kateri se je leta 1996 začel prvi, originalni Krik in ki jo zdaj prek Airbnbja oddajajo kot morbidno turistično-fenovsko »doživetje« (parček, ki jo romantično najame, se kar vname od »zelo kul« vznemirjenja), dalje, vrne se Sidney Prescott (Neve Campbell), ki je preživela Krik in ki zdaj z možem (Joel McHale) in tremi otroki živi v mestecu Pine Grove, dalje, vrne se Stu Macher (Matthew Lillard), eden izmed dveh morilcev iz prvega Krika, magari le kot deep fake, ki terorizira Sidney (kot da je živ), dalje, ko se vrne Ghostface, metapsihopat z masko Munchovega Krika (in vemo, da »ni nikoli le eden«), in začne – pikantno, groteskno, grizlijevsko, hardcore – pobijati vse po vrsti, se vrne tudi Gayle Weathers (Courteney Cox), senzacionalistična reporterka, prav tako usedlina prvega Krika, in seveda, vrne se usnjena jakna, ki jo je v Kriku nosila Sidney, »resnična kraljica krikov« in »zadnje dekle« (kot jo imenuje Ghostface, no, eden izmed) in ki si jo zdaj natakne njena uporniška hči Tatum (Isabel May), nova »resnična kraljica krikov« in novo »zadnje dekle«, navsezadnje, še vedno je devica (pomeni, da je imuna za smrt), stara pa je 17 let, toliko kot njena mati v prvem Kriku, tako da je – podobno kot Laurie Strode (Jamie Lee Curtis) v Carpenterjevi Noči čarovnic – zrela za test vzdržljivosti (Pine Grove je novi Haddonfield), tem bolj, ker jo je Sidney, njena zaščitniška mati, imenovala po svoji prijateljici Tatum (Rose McGowan), ki so ji v Kriku vrat zlomila garažna vrata. Toliko o nostalgiji. Jasno, ko nam film prikazuje idilično življenje v malem, čistem, zaspanem mestecu, nam predstavlja bodoče žrtve in morilce, a – podobno kot pri Agathi Christie – ne vemo, kdo je kdo. Predstavlja nam male, simpatične ljudi, ki pod masko vsakdanje normalnosti skrivajo mračno, patološko, sociopatsko naturo. Toda Sidney se ne sprašuje le, kdo je morilec (kdo je Ghostface), ampak tudi – ali obstaja življenje po travmi? Seveda obstaja: travma JE življenje!

Krik 7, ki ga je režiral scenarist originalnega Krika (in serije Simpatije), je – tako kot Hamnet in Sentimentalna vrednost – film o neverjetni kreativnosti travme. Vsi trije pa pokažejo, kako travmo preleviš v umetnost. Vam pa se zastavlja le eno vprašanje: kako to, da je morilec z masko in nerodnim, opletajočim ogrinjalom hitrejši in spretnejši od hormonskih najstnikov brez mask in ogrinjal? A tudi nostalgiji ne verjamete: Neve Campbell se namreč vrne zato, ker so producenti zaradi obsojanja izraelskega genocida v Gazi nagnali Melisso Barrera, ki je igrala Sam v zadnjih dveh Krikih in ki je bila očitno namenjena za novo Sidney Prescott. Nostalgija vedno prikrije travmo. (kino)

XfuFHNVYMWg