Knjiga / Martin Kušej: Za mano belina

+ + + +

Monter ogledal občinstvu

»Buu. Ni prvič, da se mi to dogaja. Buu, buu, buu. Dobrodošli v mojem življenju. In če sem iskren, sem na to vsekakor tudi malce ponosen,« zapiše Martin Kušej (1961), gledališki režiser, koroški Slovenec in intendant uglednih gledaliških hiš v nemškem kulturnem prostoru, po premieri Tosce v dunajskem gledališču. V premišljevanju in spominjanju v avtobiografski knjigi Za mano belina se pogosto vrti okoli poskusov, da bi klasična besedila preobrnil, jih olupil navlake in poudaril njihove morda manj poudarjene dele, kar pri občinstvu naleti na burne odzive, polemike o skrunjenju klasike in litanije o zgrešenih režijskih postopkih. Kot da ne bi bila umetnina klasična, ker prenese vsakokratne inscenacije, ne da bi prenehala biti tisto, kar (vse) je vanjo vpisano. S takšnim odnosom pa je Kušej predstavnik moderne klasike, torej klasike, ki se je loti s širokim poznavanjem in uporabo modernističnih tehnik in tistega, kar so na oder prinesli veliki reformatorji in praktiki gledališča 20. stoletja.

V desetih poglavjih, od provokacije, identitete prek smrti in beline, se Kušej spominja svoje umetniške poti. Ne kronološko, začne se z neuspehom in premislekom nekaterih predstav, v katerih je drzno nagovarjal potlačeno, recimo odnos med manjšino in ukoreninjenim odporom do nje v Beljaku. Vendar veliki uvodni škandal ni bil konec. Bil je začetek uspešne kariere, ugotavlja Kušej.

Poudarja, da je njegovo ukvarjanje z nekim besedilom ali opero zmeraj znak naklonjenosti in spoštovanja: »Moje provokacije so vedno rezultat neke ljubezni. To velja na odru – in verjetno tudi nasploh.« Belina iz naslova se pojavi dvakrat; enkrat, ko v Don Giovanniju v ključnem trenutku ugasnejo luči in se vse zgodi v popolni temi, in na koncu, ko zakoraka v belino, podobno smrti. Vmes je veliko o Tosci, Fideliu, Hamletu in Marii Stuart, Razmadežni Sarah Kane, Kleistovi Hermanovi bitki, pa tudi o etnični pripadnosti, ki so jo starši tajili. Slovensko se je Kušej, prej Kuschej, ki je režiral tudi v Gleju, Mladincu in ljubljanski Drami, naučil šele, ko je bil asistent režije in je bival v Ljubljani, ob študiju, ki ga je opustil. Pronicljivemu akterju in pričevalcu iz nemškega gledališkega prostora lahko oporekamo le, ko prepoznavamo Ljubljano iz osemdesetih let, saj piše, da so NSK in alternativo preganjali in prepovedovali. Preganjanja in prepovedi se bolj spomnimo iz drugih časov, koronskih. Takrat, v osemdesetih, so bili predstavniki NSK dvorni portretisti partije, miličniki so imeli lažje pendreke od želvakov, Ljubljana je bila malo mesto velikih bifejev s strastnimi debatami za omizji.

Za mano belina je sodoben, tudi bolj naperjen in polemičen ekvivalent recimo Korunovih dnevnikov ob študijih Cankarjevih ali Shakespearovih del. Z več poudarka na premisleku aktualnih političnih, družbenih, zeitgeistovskih predpostavk gledališča.