Plošča / Gorillaz: The Mountain

+ + +

Damon Albarn in Jamie Hewitt sta nazaj z deveto ploščo svojega daljnosežnega animiranega projekta, oznanjevalca danes vseprisotnih trendov od virtualnih pevk do fiktivnih dekliških skupin. Kljub obetom The Mountain ni nadgradnja njune zadnje zares vplivne plošče Plastic Beach (2010), je pa zagotovo njun najbolj celovit album v zadnjih 16 letih. Vse vmes je bilo – v najboljšem primeru – okej, a je skupini Gorillaz nekako uspelo ohraniti pridih skrivnostnosti in zavidanja vredno vojsko fenov. Morda zato, ker Albarn izredno rad gobca, vendar tudi, ker je inovativen pri sodelovanjih, kar je bilo vedno njegov adut.

The M ountain, refleksija o žalovanju, ki jo je spodbudila smrt očetov obeh ustanovnih članov, je najresnejša, najbolj poduhovljena izdaja skupine, poleg tega se zeitgeistovsko dotika aktualnih geopolitičnih tem in hkrati načenja vprašanje iztrošenosti njene ustvarjalne formule. Osrednja otipljiva novost je naslonitev na tradicijo indijske glasbe. Uvertura je očiten poklon vplivnemu sitaristu Raviju Shankarju, med gosti na albumu pa je tudi njegova hči Anoushka Shankar in poleg nje še indijski pevki Asha Bhosle in Asha Puthli. Toda zvoki sitarja in table so uporabljeni klišejsko, kot eksotični elementi, ki v sozvočju z bansurijem in ptičjim žvrgolenjem mejijo na poceni newagevske trike.

Osnovni gradniki sicer ostajajo neokrnjeni – Albarnovo tečnobno, lenobno govorjeno petje, čudni sempli otroških glasbil in množična raperska ter pevska gostovanja. Le produkcija instrumentalov je nekoliko potisnjena v ozadje, v ospredju so glasovi. Najbolj pogrešamo tiste nalezljive nosilne melodije à la On Melancholy Hill, ki se parazitsko zažrejo v zavest in tam za vedno ostanejo. Z zažvižganim motivom se temu rahlo približa Orange Country, čeprav ima hitovske značilnosti tudi The Manifesto, mutant Bollywooda, Manuja Chaa in Bad Bunnyja. Skladbe, ki ne puščajo globljega vtisa, se zadržujejo v coni zehave zasanjanosti. Te mirnejše trenutke bend balansira s poskočnejšimi, kot so The Happy Dictator (v liniji synthpopa novih romantikov) in Damascus (mežik sirski poročni godbi Omarja Sulejmana, ki z Jasinom Bejem tudi gostuje v skladbi). Ven štrli The Moon Cave s tistim prepoznavnim feel good razpoloženjem, značilnim za skupino, The God of Lying z Joejem Talbotom (IDLES) v vlogi pevca razočara kot švoh repriza uspešnice Clint Eastwood.

Največ žmohta pesmim vdihnejo glasovi mrtvecev, kot so Dennis Hopper, Bobby Womack in Mark E. Smith, ki strašijo po albumu, najbolj pa odbija Albarnova navidezna zdolgočasenost. Kot bi ga na silo zvlekli v studio in mu s pištolo na sencih ukazali: »Poj ali streljamo!« On pa bi samo želel umreti.