Kdo v resnici odloča v Sloveniji 

V slovenski politiki se včasih zdi, da se ključne bitke ne bijejo na volitvah, ampak precej prej. V vtisih, zaznavah in televizijskih studiih. Tam se ustvarjajo zgodbe o »novih obrazih«. Tam se rišejo politične sredine in tam se pogosto odloča, kdo sploh obstaja kot politični igralec.

Ena takšnih zgodb zadnje mesece spremlja Anžeta Logarja. Dolgoletni vidni član SDS je v delu javnosti predstavljen skoraj kot samostojen politični projekt, kot zmerni obraz, ki stoji nekje med političnima blokoma. Včasih se zdi, kot da je bil v preteklosti le bežno povezan z Janezom Janšo, ne pa eden njegovih najbolj vidnih političnih sodelavcev.

Odnos novinarjev do Logarja

Pri tem je težko spregledati tudi vtis, da mu pri gradnji takšne podobe pomagajo nekateri mediji. Odnos dela novinarjev do Logarja je pogosto precej prizanesljiv, njegovi nastopi pa dobijo prostor in pozornost, ki ju mnogi drugi novi politični projekti težje dosežejo. Podoben vtis se pojavlja tudi pri nekaterih meritvah javnega mnenja, kjer lahko različne agencije pokažejo precej različne slike politične podpore.

V Sloveniji meritve javnega mnenja redno opravljajo Mediana, Ninamedia in Valicon. Razlike med njihovimi rezultati sicer niso nič nenavadnega, vendar pri strankah z dvema ali tremi odstotki podpore že majhne razlike odločajo o tem, kdo bo vabljen na televizijska soočenja in kdo ne.

Pomembnost TV soočenj

In televizijska soočenja niso nepomembna. Če nekoga ni v studiu, ga ni v politični razpravi. Če ga ni v razpravi, ga ni v zavesti volivcev. In če ga ni v zavesti volivcev, potem ankete čez nekaj časa pokažejo, da ga res ni.

Vloga Logarja je precej bolj razumljiva, če jo pogledamo z vidika politične matematike. Če bi po volitvah relativno zmago ponovno dosegel Janša, bi za sestavo vlade potreboval partnerje. Tu pa Logar postane ključen. Z njim in z NSi bi se lahko odprla realna pot do desne koalicije, ki bi morda bila za del volivcev sprejemljivejša kot klasična Janševa vlada.

Na drugi strani političnega prostora je slika precej bolj zapletena. Stranke leve sredine so pred štirimi leti zmagale predvsem zaradi izjemnega rezultata Roberta Goloba in Gibanja Svoboda. Toda takšni rezultati se redko ponavljajo. Če bi danes želele ponovno sestaviti vlado, bi skoraj zagotovo potrebovale še enega partnerja

Zato ni nepomembno, ali bo v parlament prišel Vladimir Prebilič.

Če njegova lista ostane pod parlamentarnim pragom, to ne pomeni le poraza njegove stranke. Pomeni tudi, da se velik del glasov na levosredinskem prostoru preprosto izgubi. V takšnem scenariju bi bila pot do oblasti za desni blok bistveno lažja.

Prebilič kot nujen koalicijski člen?

Zato se šele zdaj v delu levega volilnega telesa pojavlja spoznanje, da bi lahko Prebilič postal nujen koalicijski člen, ker politična aritmetika brez njega morda sploh ne omogoča sestave vlade.

Toda to spoznanje prihajajo precej pozno. Prebilič je namreč v zadnjih mesecih izgubil precej začetnega zagona. Del volivcev je očitno odvrnilo njegovo vztrajanje pri ambiciji, da bi sam postal mandatar, čeprav ankete takšnega razpleta ne kažejo. Dodatno zmedo je povzročil tudi njegov odnos do Vesne, s katero bi lahko gradil širši politični prostor, pa je po doseženem cilju (postati EU poslanec) sodelovanje hitro opustil.

Rezultat? Politični igralec, ki bi lahko postal pomemben za sestavo vlade, je v istem času izgubljal podporo prav med volivci, ki bi ga najbolj potrebovali. Volivci pogosto prepozno ugotovijo, da posamezni glasovi niso le izraz simpatije ali antipatije do posameznega politika, ampak del širše politične enačbe.

In letos očitno ni vseeno, kdo bo prišel v parlament in kdo bo ostal pred vrati.