Film / Pesnik

za +

Društvo mrtvih pesnikov.

Oscár Restrepo (Ubeimar Ríos) je šel od junaka do bedaka – od velikega kolumbijskega pesnika do popolne nevrotične zgube. Pred mnogimi leti je zablestel s svojo prvo pesniško zbirko, postal je senzacija, kovali so ga v zvezde, veljal je za novega Joséja Asuncióna Silvo (kolumbijskega Prešerna, če hočete), pred njim je bilo še vse, a kot se je izkazalo, je bil pred njim le alkohol. In nasedanje mitom o pesnikih, ki se morajo prepuščati pretiranemu trpljenju in mučeništvu. In kakopak mama (Margarita Soto), s katero živi, utopljen v melanholiji, ki je v tem primeru le patetična krinka za samopomilovanje ( ja, kdor si v avtu vrti štikel I Want to Know What Love Is, se vedno izda). Ima hčerko (Alisson Correa), ki pa v njem ne vidi nič velikega, še manj navedljivega. Komaj se ga še spominja. Kolumbija se ga ne spominja več. Poezijo revolucionirajo drugi. Sam pogosto obleži na ulicah Medellína.

Film je sicer na njegovi strani, a obenem ga ima na ironični, celo satirični distanci – Oscár, oskarjevski pesnik, namreč vse preveč spominja na številne filmarje, ki so kariere začeli s slavljenimi, čaščenimi, viralnimi filmi, potem pa naglo potonili in praktično izginili. Za začetek, ni težko zablesteti, ko si »nov«, »svež« veter in ko gredo vsi ostali filmarji/pesniki/umetniki, ki so tam že dlje časa, vsem tako na živce, da te ob prihodu – ob »odkritju« – plamteče objamejo. In dalje, tvoj prvenec je zlahka briljanten, ker si ga v svoji glavi tenstal vse življenje, toda nadaljevanje – in to je Sotov drugi film! – je težje, precej bolj zoprno in mučno, saj ga moraš ustvariti na hitro, ali bolje rečeno – moraš ga dobesedno izstreliti. Kar mnoge frustrira, ustavi, blokira. Oscár – pesnik, ki je pesnik, ki je pesnik, ki je pesnik, ki je pesnik v dobi, v kateri so vsi v vojni proti anonimnosti (in osamljenosti), in ki lahko le sanja, da bo pri skoraj šestdesetih dosegel ali presegel Joséja Asuncióna Silvo, ki je živel le trideset let, potem pa naredil samomor – ugotovi, da sama poezija ni dovolj: če hoče vžgati, potrebuje sponzorje, marketing, viralnost, mlajšo publiko, malce populizma ( ja, samomor je zaganjalec in pospeševalec prodaje, pot do priznanja) in disruptivnost, s katero preskoči konkurenco (youtubske zvezde ipd.). Ko v svojem »društvu mrtvih pesnikov« nehote odkrije Yurlady (Rebeca Andrade), izredno nadarjeno mlado pesnico, štirinajstletnico iz revne soseske, ga ta najprej začudeno vpraša: ali je mogoče živeti od poezije? José Asunción Silva je pristal na manjšem bankovcu kot nobelovec Gabriel García Márquez. A Oscár – tipično potreben »odrešitve«! – se je obešenjaško oklene, upajoč, da ga bo navdihnila in postala njegova pesem, njegova mojstrovina, un poema feliz, njegov magnum opus. Sporočilo metafilmskega Pesnika je na dlani: ustvarjanje – umetnost – ni nič nedolžnega ali nežnega, ampak predpostavlja sebičnost, narcizem, cinizem, parazitsko vnemo, obsedenost, živ smisel za pragmatizem, zlorabo in nekoga, ki hoče biti tvoj »drugi oče« ali mentor ali ljubimec. (art)