Metode stranke SDS

Če bi verjeli v pravljice o demokraciji, bi si volilno kampanjo predstavljali kot spopad idej. Kot prostor, kjer politične stranke razlagajo, kakšno državo želijo, in kjer volivci na koncu presodijo, katera vizija je bolj prepričljiva. A sodobne kampanje niso več prostor idej. Postale so laboratorij umazanije.

Gre za politično strategijo ustvariti informacijski kaos. Vsak dan nova zgodba, nova afera, nov posnetek, nov »dokaz«. Med resničnimi informacijami so polresnice, namigi, manipulacije in čiste izmišljotine. Vse skupaj kroži po anonimnih profilih, obskurnih spletnih straneh in različnih skupinah na družbenih omrežjih, kjer se objave množično delijo, dokler ne dosežejo širše javnosti.

Ko je takšnih zgodb dovolj, postane preverjanje skoraj nemogoče. Mediji jih ne morejo dohajati, javnost pa še manj. Včerajšnja afera je že pozabljena, ker je danes na vrsti nova. In tako se ustvari občutek, da je vse umazano, da je vse relativno, da je politika ena sama neskončna zmešnjava.

A Slovenija takšne politike ne vidi prvič.

Stranka SDS je v preteklosti že uporabljala zametke podobnih metod. Spomnimo se manipulativnih montaž fotografij, lepljenja obrazov političnih nasprotnikov, zavajajočih grafičnih prikazov in podob, ki so krožile po družbenih omrežjih in strankarskih medijih. Z njimi so diskreditirali nasprotnika in v javnost vnesti dvom.

Danes so te metode preprosto dobile novo tehnološko podporo. Kar je bilo nekoč narejeno v grafičnem programu, je danes mogoče ustvariti z umetno inteligenco v nekaj minutah. Kar je nekoč zahtevalo majhno propagandno mašinerijo, lahko danes ustvari posameznik z računalnikom in nekaj anonimnimi profili.

Toda cilj ostaja enak.

Ne gre več za prepričevanje volivcev. Gre za njihovo izčrpavanje.

Ko je informacij preveč, javnost odneha. Ljudje izgubijo občutek, kaj je sploh pomembno. In rodi se politična apatija. Volivec, ki je zmeden in naveličan, ne razmišlja več o programih ali idejah. Samo še skomigne z rameni.

In tak volivec pogosto ostane doma.

Medtem pa iz javnega prostora izgine tisto, kar bi moralo biti središče demokracije: razprava o tem, kakšno družbo želimo. Namesto razprave o zdravstvu, socialni državi, položaju zaposlenih ali pravicah žensk spremljamo neskončno serijo viralnih afer, polovičnih razkritij in spektaklov, ki trajajo natanko toliko časa, kolikor traja algoritemska pozornost.

Demokracija se tako počasi spreminja v informacijsko vojno.

In v tej vojni volivci niso več državljani.

Postanejo tarče.