Izdaja in prisluhi

Ustvarjanje kaosa, zmede, laži in goljufanje, so še en dokaz, kako hitro se izgubi v pozabi kompas resnice ter kako neverjetno lahkoverni smo. Tako državljani kot oblast, z vsemi državnimi strokovnimi organi, institucijami ter strokovnjaki. Ljudje radi pozabljamo slabe stvari ali pa jih kot nepomembne potiskamo daleč proč od sebe. In komu koristi takšno stanje? Najverjetneje vsem koristoljubnim manipulatorjem.

Sicer pa se velja tudi spomniti, da se bojmo zaveznikov, ki so Slovencem v preteklosti »vedno hoteli le dobro«. Predvsem opozorilo, ki je danes na mestu, da so »prvi zavezniki« in šele nato lastni nacionalni interesi ter lastni državljani. Že videno. In kako hitro vse vodi v izdajo, ni težko ugotoviti ali se spomniti. »Izguba nacionalnega spomina«, državotvornosti, suverenosti in neodvisnosti so dober pokazatelj, v kakšno stanje kot družba in država lahko zaidemo. Nesposobnost prepoznavanja nevarnosti s strani države, politizacija strokovnih institucij in slepo zanašanje na tuje akterje, so Slovenijo privedli v položaj, ko je ponovno razgaljena njena ranljivost.

Zadnje vmešavanje tujih obveščevalcev v notranje zadeve Republike Slovenije v zvezi s prisluhi kaže na povezanost ne le obveščevalnih struktur in politike, temveč kot rečeno, tudi na nesposobnost presoje in reagiranja države. Ne samo politična tudi kazenska »imunost« posameznikov v Sloveniji sta neverjetni. In če pomislim na vse sistemske nebuloze te naše edine države oziroma družbe, potem me bebavo izgovarjanje, da smo »mlada demokracija«, absolutno ne zadovoljuje. Nesposobnost ni opravičilo za neukrepanje in neznanje.

Vsi sistemski ukrepi, ki se nanašajo na varnost države in državljanov so in bi morali biti jasni, zakoniti in uveljavljeni za vse. Tako za nas » običajne državljane« kot za vodilne posvetne in cerkvene oblastnike.

Tudi pojem izdaje je jasen vsaj od Avstro-Ogrske monarhije, preko Kraljevine Jugoslavije in kasneje nove Jugoslavije do danes. Pravzaprav že odkar živimo na tem prostoru. Tudi posledice izdaj, ki so se dogajale v posameznih zgodovinskih obdobjih, pred vojnami, med njimi in po njih so znani. Od Doberdoba do Sv. Urha, Javorovice, Osankarice, Grčaric in Turjaka do raznih brezen po vojni. A očitno so mnogi pojem izdaje z lahkoto pozabili, ga postavili na glavo, ali pa se ga absolutno ne zavedajo.

In tako je lahkotno politikantsko obnašanje preštevilnih slovenskih narcisoidov lahek plen tujcev, ki so vse navedeno že večkrat izkoristili za svoje lastne državne, finančne, ideološke in druge koristi.

Žal takšnemu razmišljanju sledijo ne le neposredni izvrševalci oblasti – tako izvršne, kot zakonodajne, temveč tudi pravosodne, medijske in druge.

Nikakršne negativne izkušnje npr. v zvezi s prisluhi zaradi meje s Hrvaško in podobne, nas kot državo niso streznile ter napotile na prava ravnanja. Naivnost, da ne rečem neumnost, sta za državo nepredstavljivi. Verjetno tudi zaradi tega, ker nihče ni posledično čutil kakršnekoli politične in predvsem kazenske odgovornosti.

Nasprotno. V imenu kvazidemokracije se na političnem prostoru še vedno vrtijo ljudje, ki bi glede na svoje »zasluge« že zdavnaj morali oditi s tega prizorišča na smetišče politične zgodovine. Ali pa še bolje na Dob, ali nov zapor v Dobrunje. Pa res ne mislim samo na enega večnega in ustavno nepogrešljivega »junaka«. Takšnih herojev je preveč. Kdor je pozabil vrednote izpred 85-tih let, naj se spomni, vsaj leta 1991 ali pa kasnejšega obdobja krvavega razpada bivše skupne države. V kaosu, sovraštvu, nacionalizmih, rasizmu, kulturnih bojih, ekonomskih, finančnih in drugih okoriščanjih ter bogatenjih posameznikov ter skupin, vojnah in še čem, je razpadla skupnost, v kateri smo živeli. Tudi s pomočjo izdaje. Komu že to vse koristi doma in v tujini? Ne samo Izraelu.