Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Nafta kot orožje

Ameriški in izraelski napad na Iran 28. 2. 2026 pomeni podobno kot ruska invazija na Ukrajino pred štirimi leti začetek globalne energetske krize. V obeh primerih vojaške operacije sprožajo dramatične dvige cen surove nafte. Koncentracija energetskih virov na obeh straneh Perzijskega zaliva in hormuški prometni koridor sta osrednji strateški težavi. Problem iranske vojne niso zgolj cene, temveč fizični izpad ponudbe energentov in drugih strateških surovin. Njihovo pomanjkanje lahko v nekaj mesecih vojne povzroči usodno stagflacijo in krizo svetovnega gospodarstva. Globalna bitka za naftne vire in interese tudi tokrat odpira kočljiva razmerja regionalnih in globalnih sil, zlasti med Izraelom in Iranom, pa tudi ZDA in Kitajsko. EU je tudi v tej krizi spet najbolj prizadet strateški globalni igralec. Slovenija lahko rešuje svoj energetski položaj zgolj v okviru EU. Ključ za rešitev končanja vojne in umiritve naftnih trgov drži v rokah Iran in ne ZDA.

Stopnjevanja geopolitičnih konfliktov in vojn (Ukrajina, Iran …), pa strateških napetosti v indo-pacifiški regiji (Tajvan, Koreja …) in Južni Ameriki (Venezuela, Kuba …) ni več mogoče razumeti kot nepovezane regionalne »dogodke«. Gre za širšo globalno spremembo mednarodnega reda, na novo postavljenih zavezništev in nasprotnikov, energetskih tokov in trgovinskih poti. Napad na Iran je s povračilnimi iranskimi ukrepi in blokado Hormuške ožine prerasel v regionalno vojno. Svetovni trg je v tednu dni ostal brez proizvodnje 10 milijonov sodov nafte, katarska ponudba utekočinjenega zemeljskega plina se je ustavila, cene so v dobrem tednu presegle 100 USD za sod, zvišala se je volatilnost na svetovnih borzah … Proizvodni in logistični, cenovni in finančni šoki se začenjajo po treh tednih vojne vse bolj prepletati. Iran vojaško ne more premagati ZDA in Izraela, lahko pa razmeroma učinkovito destabilizira globalni naftni trg in energetske sisteme držav. In to mu je nedvomno uspelo.

Nafta ima krvavo zgodovino. Njen pomen kot strateške surovine je povzdignila prva svetovna vojna, utrdila pa medvojna globalna kriza. Britanska vlada je že leta 1905 spoznala osrednjo pomembnost Perzijskega zaliva zaradi naftnih virov, pomorskih poti in mednarodne trgovine. Dve leti kasneje je Trojna atlanta (VB, Francija, Rusija) nastopila proti trojni aliansi (Nemčija, Avstro-Ogrska, Italija) zaradi železniških povezav in na novo odkritih naftnih virov na Srednjem vzhodu. Desetletje kasneje so si karte naftnih nahajališč razdelili zmagovalci prve svetovne vojne. ZDA so si tod odločilen vpliv zagotovile šele po letu 1945. Srednji vzhod in Perzijski zaliv sta prepredena z ameriškimi vojaškimi oporišči. Naftni interesi so tako postali neusahljiv vir ekonomskih konfliktov in političnih vojn. Prva in druga naftna kriza (1973, 1979) sta spočeti z jomkipursko vojno in iransko revolucijo, naftni in verski interesi so v ozadju vojn med Irakom, Iranom in Kuvajtom, tudi vseh izraelsko-arabskih vojn … ZDA so kar dvakrat v vojno z Irakom (1991, 2003) vpletle širšo koalicijo »voljnih« držav. Vojne so mati obvladovanja naftnih virov.

Toda zanimivejše so finančne in ekonomske manipulacije. Cene nafte se od leta 1945 vedno izražajo v dolarjih, naftni trg obvladujejo ameriške korporacije in desetletja kartelni dogovori držav OPEC. Vsi tehnološki preboji zadnjih desetletij so nastali pri izjemno nizki ceni nafte in vsi cenovni preboji so posledica političnih odločitev. Sloviti prvi naftni šok se dogaja v času afere Watergate, večina slovitih »petrodolarjev« se reciklira v ZDA, z njimi spodbudijo dolžniško krizo »tretjega sveta«. Operacija reprogramiranja tedanjih 1600 milijard USD dolgov postane del brutalnega podrejanja nerazvitega »svetovnega juga«, tudi političnega zloma neuvrščenih držav. Naftne krize od nekdaj spreminjajo ekonomsko podobo sveta.

Hormuška ožina je strateška točka te vojne, njeno zaprtje je bolj v rokah Irana kot ZDA, ki v mišelovko minskih polj ne zmore zvabiti članic Nata. Prek nje se ne pretakata zgolj petina svetovne ponudbe nafte in plina, temveč tudi drugih strateških surovin in kemikalij. Celotna Azija je tu najranljivejša, zlasti Kitajska in Indija. Rusija je edina prava zmagovalka te krize, EU ostaja dežurna poraženka. Dvigi cen goriv in hrane, višje obrestne mere in recesija, stagflacija in borzni zlomi so pričakovani in nevarni globalni procesi. Običajno se sprožijo pri ceni nad 130 USD za sod, dramatični postanejo pri 200 USD za sod, kjer sledi fizična omejitev porabe (1979–1980). Približevanje tem skrajnim mejam določa trajanje te vojne. Brez kopenskega zavzetja Irana, vsaj širše obale, ZDA ne morejo zmagati. Toda zahodne žrtve bi prej pokopale režim v ZDA kot Iranu. Nafta kot orožje nikoli ne prinaša potrebnega miru.

Mednarodna agencija za energijo (IEA) upravičeno svari pred največjim naftnim šokom po letu 1979. Priporoča sprostitev strateških rezerv, Slovenija se je kot članica IEA za zdaj temu odrekla. Naš problem danes je logistična dobava goriv na bencinske servise, nevarnejša je oskrba industrije. Energetska suverenost zahteva dobro diferenciacijo virov, v EU in pri nas. Pa tudi primerljivo presojo ZDA in Rusije, dveh agresorjev in dobaviteljev EU. Cene lahko delno zamejimo z znižanjem davkov, omejene zaloge zgolj z racionalizacijo porabe. V tej tragediji zmešnjav lahko vse povrne zgolj dober konec. Toda Trump in Netanjahu ne bereta Shakespeara.