Mina Švajger / Igralka, ki je ustvarila enega od igralskih presežkov preteklega leta

Ssvojo kompleksno upodobitvijo neustrašne, spogledljive, drzne Ane Marije v celovečernem prvencu Urške Djukić Kaj ti je deklica ni očarala le nas, gledalcev, pač pa tudi kritike. Zanjo je na Festivalu slovenskega filma prejela nagrado vesna za najboljšo stransko žensko vlogo, ugledni britanski filmski kritik Peter Bradshaw pa jo je decembra uvrstil na Guardianov tradicionalni seznam filmskih presežkov Braddies za leto 2025. Tam je njen nastop v filmu – ob boku drugih izjemnih mednarodnih igralk – uvrstil med najboljše stranske vloge lanskega leta, film Kaj ti je deklica pa med najboljše filme.

Mina Švajger (2000) pa ne navdušuje le na filmskih platnih. Je članica ansambla ljubljanske Drame, kjer jo trenutno lahko vidimo v Shakespearovem Kralju Learu v režiji Jerneja Lorencija in Zajčevem Vorancu, ki ga je na oder postavila režiserka Živa Bizovičar. Ta hip se pripravlja še na uprizoritev Komarji Lucy Kirkwood, ki jo bo 18. aprila na Dramin Veliki oder premierno postavila režiserka Maša Pelko.

Z gledališčem je bila povezana že v otroštvu. Rada je sodelovala v šolskih predstavah in prireditvah, toda igre nikoli ni dojemala kot nečesa, s čimer bi se lahko profesionalno ukvarjala. Veliko resneje je bila zapisana športu. Vrsto let je trenirala umetnostno drsanje, kotalkanje in in-line umetnostno rolanje. Nato pa se je poškodovala in življenje se ji je obrnilo na glavo. A ko se ena vrata zaprejo, se odprejo druga. Sredi gimnazijskih let se je vključila v Šolsko impro ligo in tam prvič začutila, da je igra resnično nekaj, v čemer je dobra in – še pomembneje – v čemer zares uživa. Tako je postala najšilarka sezone in bila istega leta sprejeta še na študij dramske igre na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.

Veliko razmišlja o tem, kako digitaliziran, individualističen in osamljen postaja svet – in kako je prav zato zanjo tako dragocen igralski poklic, ki jo nenehno vrača v stik z drugimi. »Kot igralka v gledališču nikoli ne delujem sama. Ves čas moram komunicirati, sodelovati, poslušati,« pravi. »Biti odprta za različne impulze, mnenja, predloge. Razvijati občutek za sočloveka in predvsem empatijo – do soigralcev, do likov in ne nazadnje tudi do sebe. Empatija pa je nekaj, česar nam danes v družbi zelo primanjkuje.«

Pri vsakem projektu poskuša najti nekaj, kar jo posebej zanima, in se tega oprijeti – pa naj gre za psihološke plasti lika ali povsem praktične veščine. Ena najbolj dragocenih izkušenj je bila zanjo denimo Opera za tri groše Bertolta Brechta in Kurta Weilla v režiji Mateje Koležnik in koprodukciji naših dveh osrednjih nacionalnih kulturnih institucij, SNG Drama Ljubljana ter SNG Opera in balet Ljubljana. Tam je morala prvič peti opero, z rednimi pevskimi vajami se je na to pripravljala približno leto dni. »Mislim, da me je prav zato ta projekt tako zaznamoval – ker sem si dokazala, da zmorem tudi nekaj, kar se mi je prej zdelo nemogoče.« Odprl se ji je nov svet in še bolj se je poglobila v raziskovanje glasu. »Glas je zelo občutljiva in kompleksna stvar. Fascinira me, ker je na neki način prevodnik našega notranjega počutja. Prav zato se mi zdi pomembno, da se z njim ukvarjamo, v smislu tehnike in tudi tega, da si upamo in dovolimo izraziti, kar mislimo.«

Navsezadnje je bil glas – oziroma petje – v ospredju tudi v celovečercu Kaj ti je deklica. Ta ji je dal ogromno, med drugim zavedanje, da kameri ne moreš lagati, saj »ujame čisto vse. Če nisi zares prisoten v trenutku, se to takoj vidi. In ravno ta zahteva po resnični prisotnosti je nekaj, kar mi je pri filmski igri zelo všeč. Ko enkrat prideš v ta tok, sploh nimaš več občutka, da igraš. Samo obstajaš v zgodbi in v odnosu do drugih.« A kljub temu njena velika ljubezen trenutno ostaja gledališče. »Ko je film enkrat posnet, je proces zaključen. Predstava pa, če imamo srečo, živi,« pravi. »Lahko jo razvijaš, spreminjaš, raziskuješ. Vsak večer je malo drugačen. Ko stopiš na oder, skupaj z gledalci ustvariš neki poseben svet, ki obstaja samo tisti večer.«

Kot je dokazala že v šolski impro ligi, je velik del nje humor. Navado ima, da stvari pogosto obrne na šalo in tudi v resnejših vlogah najde drobce humorja. »Nisem zelo resen človek – rada se smejim in mislim, da je to tudi dober način, kako se, sploh v današnjem svetu, soočati z življenjem.«

* V rubriki Portret sodelujemo z več fotografinjami in fotografi. Simon Chang (1978) bo z nami do 17. aprila.