Film / Kdor ne skače

za

Narod smučarjev.

Kdor ne skače je doku o tem, kako je šport definiral slovensko nacionalno identiteto. Posnel ga je Boris Petkovič, nekdanji smučarski as, cicibanski prvak odprtega prvenstva Bosne in Hercegovine v veleslalomu, številni mojstri in znalci – tako novinarji (Borut Mehle, Boštjan Videmšek) in umetniki (Goran Vojnović, Matjaž Pograjc, Matjaž Pikalo) kot profesorji (Peter Stankovič, Grega Tomc) in športni delavci (Jelko Gros, Matej Tušek) – pa razlagajo, kako so bili prav športniki – sokolski telovadci, alpinisti in junaki Bloudkove planiške velikanke – že nekdaj del slovenske identitete, kako so leta 1976 razvpiti »portoroški sklepi« določili, da morajo Slovenci najti športe, v katerih bodo lahko vrhunski (s tem so se Slovenci še uradno distancirali od »balkanskih« športov, predvsem nogometa), in kako so Bojan Križaj, Jure Franko, Rok Petrovič, Mateja Svet in Jure Košir Slovence predelali v narod smučarjev. V izgradnjo slovenske identitete so se potem vključili tudi drugi športi: smučarski skoki, smučarski tek, biatlon, veslanje, kolesarstvo in plezanje, pretežno globalno neprepoznavni športi (efekt »portoroških sklepov«), zlagoma pa tudi kolektivni športi, s košarko in nogometom vred, pri čemer je zanimivo to, da je nogometna reprezentanca, v kateri so dominirali otroci priseljencev, uspela šele, ko je Srečko Katanec nogometaše podvrgel »slovenskim vrednotam« – pridnosti, trdemu delu, garanju, grizenju.

Če bi tudi jaz nastopil v tem dokuju, bi neizbežno dodal tole: slovenska nacionalna identiteta je zelo oportunistična, utemeljena na neoliberalnih vrednotah, saj pusti, da jo definirajo le tisti športi, v katerih naši zmagujejo. Ko naši v nekem športu nehajo zmagovati, ta slovenske identitete ne zanima več. Ta ali oni šport – ali športnik – je del slovenske identite le, dokler zmaguje. Zato se slovenska identiteta stalno spreminja – in zato je tako nestabilna. (art)

TEuko48J-x0