Film / EPiC – Elvis Presley na koncertu

zelo za

Ameriški stahanovec.

Prav res, epsko, EPiC – Elvis Presley na koncertu. Še nikoli videni, še nikoli prikazani posnetki Elvisovih lasvegaških nastopov so tako osupljivo restavrirani, da izgledajo, kot bi bili posneti danes. Le pričeske in velikanski zalisci izdajo, da se vse to dogaja v oddaljeni galaksiji. A ko gledate »kralja rokenrola«, ki je – po zaslugi starih, nikoli slišanih intervjujev – tudi pripovedovalec tega dokuja, se vprašate: zakaj se tako znoji? Zakaj je ves moker? Morali bi ga videti med štiklom You’ve Lost That Lovin’ Feelin’. Ali med štiklom Suspicious Minds. Ali pa med štiklom Burning Love. Zakaj tako teče od njega? Zakaj kar šprica od njega? Lahko sicer ugibate in špekulirate, toda odgovor je na dlani: znoji se, ker dela! Trdo dela! Gara! Gaga! Nastopanje je delo. In Elvis dela z vsem – telesom, boki, usti in glasom, iz katerih iztisne vso erotično presežno vrednost. »Nekdo je rekel, da je svet oder, na katerem mora vsak odigrati svojo vlogo,« pravi Elvis, ki je moral na tistem odru vedno znova odigrati svojo vlogo – in odigrati jo je moral na polno, silovito in vneto, zagrizeno in strahovito, srdito in ognjevito, brezkompromisno in neustavljivo, udarno in neizprosno, bojevito in celostno, kot da je v boju na življenje in smrt, ja, oskarjevsko, kot Jessie Buckley v Hamnetu ali Rose Byrne v filmu Če bi imela noge, bi te brcnila.

Elvis – kostumiran, kot bi padel z avdicije za parodijo Vojne zvezd – poudari, da so ljudje prišli zaradi »akcije«, obenem pa pove, da ob vsakem nastopu – ob vsakem šihtu – izgubi dva kilograma. Kdo ve, koliko kilogramov so med svojimi šihti izgubili stahanovci, delavski heroji, ki so v socialističnih deželah, tudi Jugoslaviji, rušili rekorde, toda Elvis – utopljen v hiperboli ekscesa in kiča – je bil videti kot ameriška, lasvegaška verzija stahanovca. Predstavljajte si, da bi stahanovce – recimo rudarje, kakršen je bil Alija Sirotanović, heroj socialističnega dela, ki je 24. julija 1949 z osmimi tovariši v osmih urah izkopal 152 ton premoga (ironično, studio MGM materiale, ki jih je uporabil Baz Luhrmann, hrani v nekdanjem kansaškem rudniku soli v Hutchinsonu) – navdušene fenice v živo gledale v rudniku in jim med »nastopi« metale spodnje perilo, kot so ga ekstatične fenice med nastopi metale Elvisu, ki je potem pel z modrcem na glavi in ki je publiko obvladal, vodil in režiral kot »najboljši« populist. Stahanovci so bili socialistična verzija Elvisa. In ko ga novinarji nekje vmes vprašajo, kako shaja z vso to slavo, odvrne, da mu kar prija in da bi imel večje težave, če ne bi bil slaven – če ga ljudje ne bi ustavljali in naprošali za podpis, bi se počutil slabo, pravi. Elvis, obseden s kulturo slave, deluje neverjetno sodobno, toda razlika med njim in sodobnimi ekshibicionisti in obsedenci s slavo, influencerji, je očitna – Elvis, čisti ameriški produkt (ki po »zaslugi« svojega menedžerja polkovnika Toma Parkerja, »ilegalnega« priseljenca, ni nikoli nastopil zunaj Amerike!), je med svojimi nastopi tako garal, da je kar teklo od njega, influencerji pa se med svojimi nastopi – med objavljanjem »vsebin« – ne znojijo. Zato lažje razumete, zakaj o Elvisu – petdeset let po smrti – še vedno snemajo dokuje in zakaj je tale doku tako vrhunski koncert. (kino & art)

kgQh0pxbgWE