Film / Tujec

za

Izgubljene deziluzije.

Mersault (Benjamin Voisin), francoski uradnik v kolonialni Alžiriji leta 1938, veliko kadi, a malo govori. Čuti še manj. Ko mu sporočijo, da je umrla mama, ne trzne. Na njenem pogrebu ne pokaže čustev. Hladen je, brezizrazen, distanciran, ločen od sveta, nezainteresiran, odtujen, radikalno osamljen, mizantropski, antijunaški, obdan z nasiljem – moški brcajo pse, pretepajo ženske. Lahko bi bil poklicni morilec. Lahko bi bil serijski morilec. Toda ubije »le« nekega Arabca (Abderrahmane Dehkani), brata ljubice toksičnega soseda. Kar tako. Na plaži. Ker ga lahko. Arabci pač v retoriki kolonialnega indigénata – zakonika o domorodcih – veljajo za inferiorne, brezpravne.

Tujec je posnet po istoimenskem romanu, ki ga je Albert Camus objavil leta 1942 (ker je kratek, ga poznajo vsi!), sredi druge svetovne vojne, zato Ozonov Mersault ne izgleda le kot remiks eksistencialista, ki ga žrejo absurdi, nadarjenega Ripleyja, ki ne zna žalovati, in Melvillovega pisarja Bartlebyja, ki vedno reče »Raje bi, da ne«, ampak je v njem tudi nekaj fašistoidnega. Navsezadnje, prepričan je, da lahko mirno ubije pripadnika »nižje« rase.

Toda François Ozon, francoski auteur, ki skuša redefinirati cool, njegovo početje – z ubojem vred – vendarle erotizira. Hej, Mersault svojo novo punco (Rebecca Marder) po materini smrti odpelje v kino. Kar pa je logično: tudi fašisti so svoje početje erotizirali. Hoteli so biti zapeljivi, fascinantni. Od ljudi so terjali vdajo, od privržencev transgresijo. Daniel, junak romana Smrt v duši, ki ga je po drugi svetovni vojni objavil Camusov kompanjon Jean-Paul Sartre, si ob pogledu na naciste, ki vkorakajo v Pariz, zaželi, da bi bil ženska, da bi jim lahko metal cvetje. »Kako so čedni!« In res, nacisti v Pariz vkorakajo, kot da je maslo. Mersault vkoraka v fašistično past – kot da je maslo. Tujec se sijajno poda sodobni refašizaciji sveta. In sodobni apatiji. In frigidnosti, ki se dobro rima le z nežno ravnodušnostjo vesolja. (art)

fV3F2fkevCM