Knjiga / Vida Ognjenović: Hiša mrtvih vonjav

+ + + +

Perfekcionizem ali čudaštvo?

Hiša mrtvih vonjav, roman srbske dramatičarke, dramaturginje in pripovednice Vide Ognjenović (1941), nas ob pomoči zbirateljske strasti sicer neambicioznega uradnika v manjšem mestecu popelje v delavnice starih mojstrov. V mešanje vonjav kot okultno in do konkurence brezobzirno početje, na bazarje Vzhoda in v steklopihaške luknje, kjer izdelujejo stekleničke in mešajo ekstrakte iz živalskih maščob in redkih dišavnic, predvsem pa nas seznani s pretočnostjo panonske regije in njeno umeščenostjo v širši, tudi srednjeevropski prostor, seveda za premožno in radovedno elito.

Roman si za osrednji lik vzame čas; preden se pojavi, kroži okoli njegove ograje, se potaplja v govorice, takšne šankistične in temu primerno fovšljive, pa v družinsko deblo in tam posedene velike glasbenike, kulturne prosvetitelje, izdelovalce violin po principu »naredi sam«, same izjemne ljudi. Tu sta čudaška tujca, ki sta prišla raziskovat morebitne rodovne navezave na žitorodno ravnico in prostor nekje med Budimpešto in Beogradom, Prago in Solunom. Vse zato, da bi potem bolj glamurozno vstopili v hišo Zbiratelja: kajti to je roman o zbirateljstvu. Najprej stekleničk z vsega sveta, a zaveda se, da so najbolj vredni primerki evidentirani in naključne najdbe le redke. Mogočna, z vseh vetrov nabrana in z redkimi tiski podkrepljena zbirka je pravzaprav tudi edino, s čimer kolekcionar komunicira s svetom, obiske dobiva od povsod in korespondira z najuglednejšimi imeni v branži, zbirka je tisto, s čimer nadomesti odsotnost glasbenega posluha. Zbirka vonjav v dizajnerskih stekleničkah je simfonija, vzporedna glasbenim delom predhodnikov, si mislimo, in potapljanje v svet vonjev malo potegne na pionirje dekadence.

Zbirateljstvo, tudi vonjev, ni novost v literaturi, ob popisih obsedencev s knjigami in tistih, ki so življenje posvetili iskanju prelomnih rokopisov, se spomnimo vsaj Süskindovega Parfuma in čudakarja, ki je zbiral vonje. Ampak zanje, kot kakšen obseden in zaklet lik iz dumasovskega spektra kiča, je tudi moril mlada dekleta, jih ekstrahiral in sploh. Pa Fowlesovega Zbiralca, ki je zbiral ženske bradavice in pripeljal serijske morilce v zaresno literaturo. Lik iz Hiše mrtvih vonjav ni iz tega testa, možak neambiciozno ždi v uradu za Podonavje, se pragmatično poroči po ljubavni epizodi, ki jo prekine Informbirojevski razhod, in uživa ob zbirki, kot uživajo v njenem, zanje imaginarnem labirintu in palačah vonjav vsi, ki si želijo priti zraven in videti svetovno čudo, ponos mesta in malo tudi družine. Vida Ognjenović se v rodbino in njene navezave na kulturna središča med severno Nemčijo, Orientom, srednjim vekom in današnjo parfumsko konfekcijo scela potopi in izpiše razkošen svet, sestavljen iz nečesa tako neulovljivega in neopisljivega, kot je vonj.