Plošča / Harry Styles: Kiss All the Time. Disco, Occasionally.

+ +

Harry Styles ne ustvarja le glasbe, ampak zajeten del energije vlaga v vzpostavljanje statusa kultne, bowiejevske pop zvezde, pa naj gre za preseganje spolnih vlog z načinom oblačenja, izražanje naprednih idej ali grajenje igralske kariere. Po začetkih v boybandu One Direction se je odločil za solistično pot in ta mu je med drugim prinesla kar nekaj grammyjev in hitov številka ena.

Prve tri plošče so bile po estetiki in konceptu med seboj precej različne, zdi pa se, da se je vsakič ujel v prostor med preteklostjo in sedanjostjo, znotraj katerega ni našel svojega pristnega izraza. Od različnih kombinacij komercialnih pop-rock balad, starega rocka, kantavtorstva, disca in funka, s katerimi se je vzpostavil kot samostojni izvajalec, se zdaj potopi še globlje v žanrsko zmešnjavo. Na albumu skače od house matric, značilnih za The Blaze, prek poskočnega synthpopa, kakršnega ponuja LCD Soundsystem, do elektronskih pop eskapad tipa The 1975, disco vložkov v slogu Michaela Jacksona, estetike petja a la The Weeknd in celo berlinsko navdihnjene techno glasbe. Pri zadnjem omenjenem vplivu sicer ob poslušanju nemudoma postane jasno, da je Harryju Stylesu v času rejvanja v Berlinu, ki je delno navdihnilo ploščo, očitno uspelo najti najslabši žur, kar jih mesto premore.

Nekateri viri navdiha, denimo FKA Twigs, Charlie XCX ali Björk, v teoriji obetajo veliko, saj gre za izvajalke, ki zelo uspešno spajajo mnogotere plesnoelektronske žanre s klasičnimi pop strukturami. A Stylesa pri tovrstnem početju zavira pomanjkanje prave vizije, avtentičnosti in koherentnosti. Zdi se, kot da je producentom opisal vizijo, občutek in podobo, ki jih želi doseči, vendar jim jih ni uspelo izoblikovati zaradi pomanjkanja jasnosti njegovega namena. Zelo očitno teži k iskanju pristnega umetniškega izraza, vendar je pri tem pretirano obremenjen z željo po komercialnem uspehu in množični prodaji, zato ga nikoli ne najde povsem. Morda je dovolj samokritičen, da to opazi, na kar namigne verz v komadu Paint by numbers, ki pravi: »Oh what a gift it is to be noticed, but it’s got nothing to do with me.« Na albumu je nekaj potencialnih hitov, ki bodo vsekakor vztrajno doneli po radijskih valovih, a trenutno Billboardovo lestvico krasi zgolj eden, pa še ta ni niti blizu vrha. Morda je tako zato, ker ploščo bremeni zares kaotičen izraz negotovosti in krize identitete, ki se nemalokrat zdi kot obupano brskanje po breznu brez dna. Plošča zato deluje kakor precej dolgočasen okostnjak plesnega popa. Styles si ne drzne izstopiti iz standardov komercialnega popa, album pa je zaradi tega odtujena zmešnjava slogov in sporočil, ki jih kljub prizadevanjem po kulturno vplivnem presežku naglo odplakne iz poslušalčeve zavesti.