Teden / Kralj ulice, ki je prejel medaljo za požrtvovalnost, a še vedno spi na prostem

Zgodilo se je na Fužinah predzadnji dan leta 2024. Bahrudin Bečić, brezdomec z ljubljanskih ulic, je pomagal otroku, ki je zaradi poškodbe s pirotehniko izgubil roko in bil hudo poškodovan po obrazu. Letos na začetku marca je za svoje dejanje prejel medaljo za požrtvovalnost.

Bečić, član društva Kralji ulice, nevladne humanitarne organizacije za pomoč in samopomoč brezdomcem, je brez doma že več kot leto dni. Njegova osebna zgodba ostaja neznana. Mediji pisanje o njem omejujejo na en dogodek, četudi hvalevreden. Pri tem pa ima, kot pravijo v društvu, sam medijske pozornosti že dovolj in se pogovorom z novinarji izogiba. A ostaja vprašanje, kaj po tem, ko se pozornost poleže.

Hana Košan, predsednica društva Kralji ulice, pravi, da si pomoč zaslužijo vsi ne glede na to, ali so storili junaško dejanje ali ne. Meni, da so takšna priznanja požrtvovalnosti dobra in da je prav, da jih dobi, kdor si jih zasluži. Hkrati se sprašuje, zakaj se, če je Bečićeva požrtvovalnost že tako poudarjena, kdo bolj ne zavzame zanj ali za skupnost na splošno.

Po opažanjih društva Kralji ulice je brezdomstva v Sloveniji vse več. Število ljudi, ki obiskujejo društvene dnevne centre, se je v zadnjih nekaj letih podvojilo. Vedno pogosteje imajo opraviti tudi z ljudmi, ki bivajo na ulici. A to so predvsem terenska opažanja, saj gre za populacijo, ki jo je težko zajeti v statistike, ni jasno definirana, se pogosto premika, marsikdo živi skrito, je začasno v takšnem položaju. Poleg tega ostaja še težava prikritega brezdomstva, ki ga ne opazimo ali ne obravnavamo kot brezdomstvo. Ljudje bivajo v začasnih prostorih, lahko pri znancih, a gre za nastanitve, ki so negotove in včasih nevarne.

Hana Košan prav tako meni, da je tema brezdomstva v javni razpravi zapostavljena. Kot dokaz navaja Strategijo za preprečevanje in končanje brezdomstva; nacionalni načrt ukrepov, s katerimi nameravajo preprečevati in odpraviti brezdomstvo, je bil predlagan lani, a je še daleč od tega, da bi bil sprejet, kaj šele implementiran.

Živimo v času, ko cene nepremičnin naraščajo in zaradi tega se vedno več ljudi znajde v hudi stiski. Živimo v času, ko politiki uporabljajo krilatice kot »Kdor ne dela, naj ne je«. V času sistema, ki krivdo za brezdomstvo pripisuje izključno posamezniku. V času, ko se brezdomci preganjajo iz začasnih in neprimernih bivališč, ki pa so zanje edina možnost, ne da bi jim ponudili ustrezno drugo rešitev. V času, ko se kaznujejo tisti, ki spijo na ulici, in se jim zaradi tega kasneje rubi socialna pomoč.

V tem kontekstu je Bečićevo dejanje čudovit dokaz obstoja človečnosti in prav je, da je bilo javno priznano. A priznanje junaštva bi moralo biti več kot simbolično in bi moralo postati izhodišče za reševanje težav, da ne bo ostala samo zgodba junaka, ki se lahko hitro pozabi. Nevidni postane viden le za trenutek.