V središču / Volitve v času pošasti

Ko staro umira, novo pa se še ne more roditi, napoči čas pošasti, je pred okoli stotimi leti preroško zapisal Antonio Gramsci. To je bila tudi izhodiščna misel dveurne razprave – seveda umeščene v teden pred dnevom volitev z jasnim namenom – med Luko Mescem, ministrom za delo in sokoordinatorjem Levice, ter svetovno znanim slovenskim filozofom dr. Slavojem Žižkom, ki sta minuli ponedeljek povsem napolnila veliko dvorano ljubljanskega Kina Šiška. »Danes ne bomo zganjali pesimizma,« je navzoče že na začetku pomiril Mesec. »Gramsci je namreč znan še po nekem drugem citatu, ki pravi, da mora pravi revolucionar prisegati na pesimizem razuma in optimizem volje. Današnje analize bodo brez dvoma pesimistične, na noben način pa ne bomo zapadli v malodušje.« Do pravega upora lahko pride zgolj, če ta izvira iz optimizma.

Žižek je kljub temu še zaostril prvo Gramscijevo misel, za katero je ocenil, da je pravzaprav preveč optimistična. Po njegovem ne gre za to, da stari liberalni red umira, med čakanjem novega pa po svetu lomastijo pošasti, temveč se »morbidnost nakazuje ne kot nekaj, kar gre proti prevladujočemu toku zgodovine, ampak kot njegova končna točka«. Pa naj gre za podnebne spremembe, nenadzorovani razmah umetne inteligence ali vojne – za zgodovino se zdi, kot da drvi proti svojemu morbidnemu koncu. »Tukaj mi je bližje drugi velikan Walter Benjamin, ki je pravil, da bi moral biti prvi odziv človeka, ki danes opazuje svet, da pritisne na zavoro in zaustavi vlak. To potrebujemo danes. Mogoče moramo celo na glavo obrniti Karla Marxa in tisto njegovo znano 11. tezo, ki pravi, da so filozofi svet samo interpretirali, morali pa bi ga spremeniti. Najprej, to ni res. Od Platona naprej so ga vsi hoteli radikalno spremeniti. V 20. stoletju smo celo prehitro hoteli spremeniti svet, pa smo dobili ’morbidne fenomene’. Mogoče je sedaj čas, da ga poskušamo razumeti.«

Čas, v katerem smo zdaj, je čas kaosa, ki bruha ven pošasti, je ocenil Mesec. »Pogovoriti se moramo, od kod izvira ta kaos. Moja teza je, da je v prvi vrsti nastal z neoliberalizmom, globalizacijo, financializacijo – kar je razgradilo cel kup moralnih sistemov, v katere je bila družba vpeta.« Zrasel je torej na neuspehih liberalne demokracije. In večinoma tudi zaradi tega, ker smo postavili kapital nad družbo. »Če smo po drugi svetovni vojni imeli države, ki so družbo postavile nad kapital, se je kapital kasneje rešil teh spon, postal globalen in se postavil nad družbo.« Danes določa, pod kakšnimi pogoji boste delali, sicer bo zagrozil, da bo odšel drugam. »Pomembna naloga bodoče družbe bo – zdaj, ko si je v času negotovosti treba zamišljati nov okvir –, da se ta spet postavi nad kapital. To bi morala biti osnovna premisa. Seveda bodo znotraj tega še vedno delovali trg storitev, blaga in podobno, a družba mora imeti prednost pred kapitalom. Politično moramo imeti besedo, kaj se bo dogajalo s kapitalom, ne pa nasprotno – da kapital narekuje politiko.«

Trump in Putin sta dva obraza istega kovanca. Združita se v madžarskem premieru Viktorju Orbánu ali pa njegovem slovenskem oponaševalcu.

V takšnem svetu se zdi, da so se vezi med nami že pretrgale in smo postali radikalni posamezniki, kot je to opisal Mesec, vse pa sledi samo logiki hiperpotrošništva. Ta pričakovanja – da mora biti vse hitro, dostopno in da mora takoj zadovoljiti naše potrebe – pa nato prenašamo tudi na politiko in javne institucije, ki po naravi ne morejo delovati tako hitro. Prav v tem razkoraku nastaja prostor za tako imenovane pošasti. Gre za pošasti, ki delujejo z več ključnimi metodami. Prvič, z izjemno hitrostjo in množico laži, ki jih je skoraj nemogoče sproti razkrinkavati. Drugič, s stalno provokacijo, s katero ohranjajo javnost v stanju vznemirjenosti in sami diktirajo teme razprave. Tu je minister navedel nedavni primer poslanca SDS Žana Mahniča, ki je v državnem zboru napovedal ustanovitev novega urada za deportacije po zgledu ameriške službe ICE. »V času, ko je ta po ameriških ulicah preganjal otroke in ubil žensko, smo vsi rekli: pa saj to je nezaslišano. A kaj se je zgodilo potem na družbenih omrežjih, kaj mislite, katera tema je bila tisti teden v porastu?« je vprašal Mesec. »Migracije. Za več kot pol se je povečal govor o migracijah – zato, ker je nekdo vrgel ’diskurzivno bombo’«. In tretjič, to počnejo z ignoriranjem institucij in pravil, ki naj bi vzdrževale svetovni red.

Tukaj je torej nastal prostor denimo za ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki se na ta red požvižga. Ali pa Nayiba Bukeleja, predsednika El Salvadorja in samooklicanega »najbolj kul diktatorja na svetu«. Ki je leta 2022 odredil množične aretacije domnevnih članov tolp, pri čemer so varnostne sile ljudi pogosto izbirale že na podlagi tetovaž, ki naj bi nakazovale pripadnost kriminalnim združbam, a mu je vseeno uspelo močno zmanjšati nasilje v državi ter je utrdil svojo priljubljenost in konsolidiral oblast. Podobno je uspelo na primer Mohamedu bin Salmanu v Savdski Arabiji, ko je v državi sprožil domnevni obračun s korupcijo in dal leta 2017 zapreti več kot 200 vplivnih Savdijcev, med njimi 17 princev, v luksuzni hotel Ritz-Carlton v Riadu, kjer so jih po poročanjih nato mučili in ustrahovali. »Družba brez reda bo klicala po nekom, ki bo prišel naredit red. In to bo zmeraj tiran ali pa diktator,« je komentiral Mesec. »Mislim, da smo na Zahodu trenutno ujeti med tremi možnostmi: demokracijo, kaotičnim medvladjem in diktaturo. Vprašanje, ki si ga postavljamo tudi na teh volitvah v Sloveniji, pa je, za katero pot se bomo odločili.«

Žižek podobno meni, da se na nedeljskih volitvah odloča o sami usodi prihodnje družbe in tudi usodi demokratičnih volitev kot takšnih. »Samo poslušajte, kaj se dogaja v medijih, in berite to kot znake iz prihodnosti. To, kar slišimo o vseh prisluhih in ne vem še čem – to je družba, ki se nam obeta v Sloveniji.« In ki jo že poznamo od drugod, iz Amerike, Rusije ali Izraela. »Gre pravzaprav za civilizacijski prelom, težko bi rekel drugače. Trump in njegovi v Ameriki govorijo, da se Evropa bliža civilizacijskemu izbrisu. Zame je Amerika sama konec civilizacije. Enako velja za Rusijo. Trump in Vladimir Putin sta dva obraza istega kovanca. Združita se v madžarskem premieru Viktorju Orbánu ali pa njegovem slovenskem oponaševalcu.« Se pravi Janezu Janši.

To torej ni stanje, v katerem bi si volivci lahko privoščili preprosto reči, da jih politika ne zanima ali da so »vsi isti«. »To ni situacija, v kateri bi lahko rekli: ’Če se zmotim, bom čez štiri leta izbral drugače.’ Vprašanje je, ali bomo to izbiro sploh še imeli.«

Trumpova civilizacija je cinična in nasilna. Resda rada govori o svobodi, a ima ob tem predvsem v mislih svobodo močnih, da lahko brez omejitev ponižujejo šibkejše.

Ob tem je pred volitvami jasno podprl Levico, natančneje »Levico na ozadju Svobode«, saj da bi prva težko v tem mandatu uresničevala svoje načrte, če ob tem ne bi uživala podpore največje parlamentarne stranke. »Smo v času, kjer je potrebna tako dobra ’tehnokratska politika’ kot nekdo, in to je zame Levica, ki se zaveda, da prihajajo pošasti.« Manj navdušen pa je filozof nad predvolilno kampanjo SD, ki je kot slogan uporabila besedo »dogovor«. Nasprotno, je prepričan Žižek, »zdaj je čas najostrejše brezpogojne razlike. To ni čas dogovora.« Izbiramo namreč »tip civilizacije, v kateri bomo živeli«. Alternativa je to, čemur bi lahko rekli preprosto Trumpova civilizacija. Torej cinična in nasilna, ki se požvižga na mednarodno pravo in v kateri se resda govori o svobodi, a ima ob tem predvsem v mislih svobodo močnih, da lahko brez omejitev ponižujejo šibkejše: ženske, migrante in druge manjšine. Takšna civilizacija pomeni barbarizem. To je barbarizem, ki grozi tudi Sloveniji na volitvah.

»Obljubil sem, da ta debata ne bo pesimistična,« se je proti koncu še nasmehnil Mesec. »Čas, ki je zdaj tu, je hkrati čas, ko se lahko pogovarjamo o tem, kakšna naj bo družba prihodnosti in katere vrednote hočemo postaviti v ospredje.« Ob tem je poudaril, da morajo v ospredje stopiti mir, multilateralizem ter odpor proti zdrsu v nove konflikte. Meni, da bi morala družba prav tako znova prevzeti primat nad kapitalom, tehnologija pa da bi morala podobno ostati v službi ljudi. Ključno se mu zdi, da se zmanjšujejo neenakosti, med drugim z omejevanjem pretirane koncentracije bogastva, ter da se pospeši zeleni prehod. Obenem pa je opozoril še na pomen ponovne gradnje skupnosti, ki lahko v času negotovosti ohranjajo družbeno povezanost. »Nikakor pa ne smemo izgubiti svoje volje, optimizma. Samo če bomo držali skupaj in znali hoditi skupaj, verjamem, da čas pošasti ne bo prevladal, ampak bo ta samo tranzicijska etapa do boljšega reda, kot je tisti, ki zdaj umira.«