V središču / Slovenski Trump

Rodrigo Duterte je bil »filipinski Trump«, Jair Bolsonaro je bil »brazilski Trump«, Nayib Bukele je »salvadorski Trump«, Javier Milei je »argentinski Trump«. Janša pa uživa v tem, da je »slovenski Trump«, zato niti ne preseneča, da je tik pred volitvami posegel po Trumpovih predvolilnih trikih. Recimo: slovenske volivce in volivke je začel pozivati, naj se ne udeležijo predčasnega glasovanja. Naj torej ne glasujejo predčasno. Zakaj ne? Ker »združevanje več volilnih okrajev na enem mestu in določanje volišč zunaj območja posameznega okraja pomeni odstopanje od zakonskih določil«, kar pomeni, da bodo glasovali na nezakonitih voliščih in njihovi glasovi ne bodo šteli. Da ne bodo šteli, pa bo s pravnimi sredstvi – s povolilnim izpodbijanjem volilnega izida na teh voliščih – poskrbel on. Zato ne glasujte predčasno! Predčasne volitve so past! Zarota! Večino teh nezakonitih volišč bo v Stožicah, kar pomeni, da bodo volilne skrinjice pod Jankovićevim nadzorom, da jih bo torej »varovala varnostna služba Zorana Jankovića«, »v takšnih okoliščinah pa jih ni težko zamenjati«. Ergo: vlada hoče ukrasti volitve!

Natanko to je pred predsedniškimi volitvami leta 2020 počel Trump. Predčasno glasovanje – predvsem glasovanje po pošti – je razglašal za masivno zaroto in prevaro: volilni glasovi, ki bodo prišli po pošti (in ki jih bodo itak skrivaj poslale neznane tuje države), bodo lažni, goljufivi, prišlo pa jih bo na milijone! »To bo škandal!« Še huje: »To bodo najbolj ZMOTNE & GOLJUFIVE volitve v zgodovini!« Trdil je celo, da so razposlali »na stotine milijonov glasovnic«. In ponavljal: »To bo največja volilna katastrofa v zgodovini.« In: »Velika sramota za Ameriko!«

To je ponavljal s takšno vnemo, kot da bi skušal svoje volivce – svoje fene – vnaprej pripraviti na nepriznanje in zavrnitev volilnega poraza: na volitvah ne morem izgubiti! Na njih lahko izgubim le, če jih ukradejo! Če na volitvah izgubim, jih ne bom priznal, ker bodo ukradene – ker bodo predčasno glasovali lažni volivci! Ne da je to koga zares presenetilo: za predsednika, ki je delil in zastraševal nacijo, grozil medijem, pravosodju in »liberalnim elitam«, psoval svoje kritike, napovedoval uvedbo reda, obračun z »globoko državo« in »izsušitev močvirja«, serijsko lagal, miniral demokracijo in njene institucije, iskal »notranje sovražnike«, obljubljal, da bo preteklost naredil spet veliko, podžigal rasizem, nativizem, homofobijo in nacionalizem, se skliceval na etnično identiteto, vladal s teorijami zarote, Ameriko pa razglašal za žrtev globalne zarote, je bil naslednji – povsem logični – korak prav nepriznanje volilnega izida. Zavrnitev volilnega poraza. Razbijanje legitimnosti volitev.

Zakaj je Trump trdil, da so predčasne volitve okužene in nezakonite? Iz istega razloga, kot Janša: da bi volivce odvrnil od predčasnega glasovanja.

Da so bile volitve ukradene, zelo rad oznanja tudi Janša. To je oznanil leta 2014 in leta 2018, leta 2022 pa se je le muzal, ko so njegovi mediji oznanjali, da so bile volitve ukradene. Tudi letos so že oznanili, da je Miro Cerar, s tem ko je omenil, da bi lahko o vplivu prisluhov, ki krožijo v javnosti, presojalo ustavno sodišče (če bi se pojavila skupina državljanov, ki bi zatrjevali, da so jim bile z objavo prisluhov kršene pravice), »podal navodilo levici, kako ukrasti še ene volitve«.

Zakaj je Trump trdil, da so predčasne volitve okužene in nezakonite? Iz istega razloga, kot to trdi Janša: da bi volivce in volivke odvrnil od predčasnega glasovanja. In zakaj jih hoče odvrniti od predčasnega glasovanja? Ker se predčasnega glasovanja precej množičneje udeležujejo levo orientirani volivci in volivke. Gesta, s katero hoče Janša preprečiti kršitev volilne pravice, je dejansko gesta, s katero hoče kršiti volilno pravico levega dela Slovenije. Pač fen Trumpa in republikancev, ki so doktorirali iz tega, kako demokratsko orientirane volivce in volivke prikrajšati za volilno pravico.

Zadnji, ki bi lahko komurkoli kaj očital

Toda to ni edini Trumpov predvolilni trik, ki ga zdaj, tik pred volitvami, uporablja Janša. Kot veste, Trump zelo rad napada »elite« in »prvorazredne«, pri čemer kakopak pozablja, da je tudi sam del »elit« in »prvorazrednih« – in to že vse življenje. V tem, da druge razglaša za »elite« in »prvorazredne«, ne vidi nobenega protislovja. In nobene ironije. In nobenega paradoksa. Natanko to je te dni počel Janša, ko je govoril o »samohvali nedotakljivih prvorazrednih, ki lahko za določeno ceno uredijo vse, ker imajo dostop do tistih, ki vladajo v Sloveniji iz ospredja in iz ozadja«. Kot da ni tudi sam del »elit« in »prvorazrednih« – in to že vso politično kariero. V tem, da druge razglaša za »elite« in »prvorazredne«, ne vidi nobenega protislovja. In nobene ironije. In nobenega paradoksa. A dobro vemo tole: to, kar Janša očita drugim, dejansko očita sebi. Leta 2019 se je – očitno povsem avtobiografsko – vprašal: »Kaj storiti, ko prvorazredni obvladujejo skoraj vse in ko so za obrambo svoje prvorazrednosti pripravljeni uporabiti vsa sredstva?«

Janša namesto odrešitve – in pravih rešitev – ponuja kapitalizem, ki je v njegovi retoriki že sam po sebi odrešitev, a se vedno znova prelevi v sranje.

Zato je tudi povsem logično, da je te dni poudaril, da so ti »nedotakljivi prvorazredni« povzdignjeni »nad zakon«. Glej, no, kdo se oglaša?! Kot da se ne spomnimo več, kaj je počel v letih 2020–2022, med svojo zadnjo vladavino: ustvarjal je izredne razmere, čezmerno uporabljal represivna sredstva in policijsko nasilje na protestih v Ljubljani, omejeval človekove pravice z aktivacijo 9. člena zakona o nalogah in pooblastilih policije, politiziral in militariziral policijo, šikaniral »notranje« in »zunanje« sovražnike, se objemal z avtokrati, »analiziral« poročanje RTV Slovenija, kadroval po partijski liniji, se nenehno bojeval proti vsem, ki niso »njegovi«, policijsko uro raztegnil na 174 dni, se spogledoval z rimejkom zloglasnega »133. člena kazenskega zakonika SFRJ«, vladal z odloki, blagoslovil depešo o slovenskih medijih, ki so menda le podaljški komunističnega režima, in depešo o slovenskem pravosodju, ki je krivosodje, predčasno zamenjal direktorja Sursa (prvič v zgodovini Slovenije), popisoval, zastraševal in kaznoval protestnike, kriminaliziral protivladne proteste, omejeval ustavne pravice do mirnega zbiranja in javnih zborovanj ter svobodnega izražanja mnenja, ogradil Trg republike ( ja, prvič v zgodovini samostojne in nesamostojne Slovenije), dovolil nastop hrvaškemu proustaškemu pevcu Thompsonu, spremenil zakonodajo, ki je okoljevarstvenim organizacijam omogočala nadzor nad gradbenimi posegi v naravo (okoljsko sporni projekti so bili po novem dobrodošli), ljudi neprestano zastraševal s covid-19, karantenami, sankcijami, globami in zapiranjem meja (njegova retorika – »če ne boste pridni in pohlevni«, »če boste nagajali«, »če ne boste ubogali«, »krivi ste« ipd. – je delovala skrajno pokroviteljsko, nespoštljivo in ponižujoče, kot da so ljudje le objekti, ki jih je treba čim bolj urediti, disciplinirati, udomačiti, pacificirati ter podrediti ritmu, mehaniki in uri režima), toleriral vardo in uvedel obvezno mobilno aplikacijo za sledenje stikom (ki je, kot je poudarila informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik, ogrožala pravico do zasebnosti, pravico do svobode govora, pravico do združevanja in druge ustavne pravice).

Janša je bil tako povzdignjen »nad zakon«, da je zadnji, ki bi lahko komurkoli očital povzdignjenost »nad zakon«. »Nad zakon« je bil celo tako zelo povzdignjen, da je zelo dobro nadomeščal nekdanje rigidne, maščevalne, nestrpne, nedemokratične jugoslovanske oblasti. A kot je brez zardevanja govoril o povzdignjenosti »nad zakon«, je tudi brez zardevanja poudaril, da bi morala Golobova vlada zaradi koruptivne vsebine, ki se je ujela v prisluhe, takoj odstopiti, tudi iz povsem higienskih razlogov, »da povrne vsaj kanček zaupanja v vladavino prava«. Upam, da si ob tem ni polomil zob, kajti o vladavini prava ne more govoriti brez zvrhanega koša samoironije, trde in ostre kot nož. Janša je res zadnji, ki bi lahko komurkoli predaval o vladavini prava – preberite še enkrat prejšnji odstavek.

Še huje. Ob objavah prisluhov, v katere so se ujeli nekateri znani in neznani Slovenci in Slovenke, je vzkliknil: »Tudi vsega hudega vajeni smo naravnost zgroženi nad dokazi o sistemski korupciji, ki prihajajo te dni na plan.« Je bil to klic vpijočega v puščavi? Pa še kaj! Mar ni Janša zadnji, ki bi bil lahko »naravnost zgrožen nad dokazi o sistemski korupciji«? V svoji zgroženosti nad sistemsko korupcijo bi moral videti protislovje in ironijo in paradoks. Kaj pa afera Mercator-Pivovarna Laško-Delo? Kaj pa afera Imos ali, če hočete, afera Trenta? Kaj pa afera Nova KBM? Kaj pa afera SIJ? Kaj pa afera TEŠ 6? Kaj pa Patria? Kaj pa afera predvolilni brezplačniki? Kaj pa afera »nepojasnjeno povečanje premoženja za 210.000 evrov«? Kaj pa afera Dijana Đuđić? Kaj pa afera Rajko? Kaj pa afera Planet TV? Kaj pa afera »dopustovanje z dobavitelji medicinske opreme«? Kaj pa afera »trgovina z orožjem«? Kaj pa afera »obvodno financiranje SDS in NSi s pretakanjem javnega denarja prek državnih podjetij, oglaševanja in strankarskega medijskega aparata«?

Prav res – Sloveniji vlada arogantna kriminalna združba! A rekli boste: toda to, da »nam vlada arogantna kriminalna združba«, je te dni vzkliknil Janša! Ja, vsekakor – kdo drug, če ne Janša. Pa mislite, da je v tem, kar je vzkliknil, začutil kako protislovje, kako ironijo ali kak paradoks? Je protislovje, ironijo ali paradoks začutil, ko je rekel, da so »prvorazredni« – medtem ko je sam reševal od njih zbankrotirano državo – »reševali svoje črne fonde v državnih sektorjih«? Nehajte. Ni. Pa čeravno bi moral ob tem že zgolj zaradi poročila o obvodnem financiranju SDS in NSi s pretakanjem javnega denarja prek državnih podjetij začutiti protislovje, ironijo in paradoks. A je ob vsem tem verjetno začutil le toliko protislovnosti, ironije in paradoksalnosti kot v trenutku, ko je slišal, da je Zoran Janković Kaji Kobetič, novinarki POP TV, zabrusil, da je »premlada«. Sam je Evgeniji Carl in Mojci Šetinc Pašek, novinarkama RTV Slovenija, pred leti zabrusil, da sta »odsluženi prostitutki«. Janković se je opravičil – Janša pa še zmeraj trdi, da je nedolžen. Vedno so drugi krivi. A glej, no, sam zdaj pravi, da so za Golobovo vlado vsi drugi krivi (»So arogantni, zdaj so vsi drugi krivi«).

Na vsak način hoče izgledati kot Trump. Ko je Slovenijo pozival, »naj se iztrga iz rok organiziranega kriminala« in tej »arogantni kriminalni združbi« pokaže »vrata zapora«, je zvenel kot Trump, ko je predsednika Joeja Bidna razglašal za kriminalca in mu grozil s sodnim pregonom in ječo – zadnji, ki bi lahko komu očital, da je kriminalec. Ko je – po invaziji harmonik – oznanil, da »smo Ljubljano spet naredili slovensko«, je zvenel kot Trump, ki skuša z masivno deportacijo priseljencev Ameriko narediti spet ameriško. Ko je našteval, kje vse so pripadniki »organizirane kriminalne združbe« (v policiji, na tožilstvih, na sodiščih in v najvišjih državnih podjetjih, med odvetniki, na upravnih enotah, v vodstvih medijskih hiš, olimpijskem komiteju in komisiji za preprečevanje korupcije), je le v Trumpovem slogu našteval tiste, ki jih bo očistil, če bo dobil priložnost, da se vrne – kot Trump, meč božji.

Trump vsakič, ko so na oblasti demokrati in sam kandidira za predsednika, vpije, da je Amerika tik pred propadom, da je preplavljena z »ilegalnimi« priseljenci, da je vse narobe, da so vsi skorumpirani, da je Amerika mednarodno irelevantna, da so jo ukradle liberalne elite in globoka država in da jo je treba vzeti nazaj. Natanko to zdaj, tik pred volitvami, vpijejo Janša in njegovi surogati, njegovi mediji: Slovenija razpada in propada … tone kot Titanik … vse je narobe, da bolj ne bi moglo biti … smo na dnu in gremo še nižje … ni investicij … davki so vse višji … dobičke kriminalizirajo … podjetja bežijo na Hrvaško … produktivnost se zmanjšuje … bruto družbeni proizvod je iz leta v leto nižji … zdravstvo je uničeno … čakalne dobe so rekordne … skrajšati jih hočejo z evtanazijo … vsi so skorumpirani … vsi kradejo … Slovenija je mednarodno irelevantna … vlada, ki so ji na oblast pomagali »migrantoljubni« nevladniki, namenja vrtoglave vsote za migrante … davkoplačevalski denar gre za tuje zločince, ki nezakonito prihajajo v Slovenijo … namesto pomoči družinam in spodbujanja rodnosti se uvažajo horde ljudi iz tretjega sveta … država je ugrabljena … treba jo je vzeti nazaj.

Ukradli so nam državo!

Richard Seymour, avtor knjige Nacionalizem katastrofe (Disaster Nationalism), bi verjetno rekel, da je katastrofa, pred katero hoče Slovenijo rešiti Janša, del sodobnega nacionalizma katastrofe, del sodobnega apokaliptičnega nacionalizma. »Nova skrajna desnica je navdušena nad podobami katastrofe.« Povsod vidi katastrofe. Povsod prežijo katastrofe. Vse je katastrofa. Invazije migrantov! Begunci! Genocid nad belci in kristjani! Velika zamenjava! Islamizacija! Komunisti! Socializem! Splav! Ideologija spola! Kulturni marksizem! Ženska emancipacija! LGBTIQA+! Transspolne osebe! Podnebna prevara! Skrajna levica! Ukradene volitve! Globoka država! Ukradena država!

Janša je kakopak klasik tega hipernacionalizma katastrofe. »Veliko so nam ukradli, veliko so nam vzeli. Ukradli so nam državo – iz naše lepe Slovenije delajo jugoslovanski pašaluk,« je oznanil po sojenju na celjskem sodišču, po referendumski zavrnitvi zakona o dodatkih k pokojninam umetnikov pa: »Danes je Slovenija naredila velik korak k temu, da si Slovenci ukradeno državo vzamemo nazaj.« Janša hoče Slovenijo rešiti pred ultimativno katastrofo – krajo države.

Katastrofe so adrenalinske injekcije, s katerimi sodobna skrajna desnica, oznanjevalka apokaliptičnega nacionalizma, podžiga in mobilizira svoje volilno telo.

Katastrofe so adrenalinske injekcije, s katerimi sodobna skrajna desnica, oznanjevalka apokaliptičnega nacionalizma, podžiga in mobilizira svoje volilno telo. Duterte je to počel na Filipinih, Bolsonaro v Braziliji, Orbán to počne na Madžarskem, Trump v Ameriki, Milei v Argentini, Modi v Indiji, Giorgia Meloni v Italiji, Wilders na Nizozemskem, Marine Le Pen v Franciji, Janša v Sloveniji. Vsi strašijo s komunisti, prakticirajo politiko maščevanja, cinično izigravajo zastarele politične sisteme in obljubljajo, da bodo naredili red in da bo spet tako, kot je bilo nekoč (pravljično, idilično, domače, suvereno), vsi so alergični na zakonodajo o človekovih pravicah, vsi skušajo biti karizmatični, vsi so zelo völkisch, vsi prezirajo »degenerirano« umetnost, vsi so nagnjeni h konspirologiji, vsi slavijo nacionalni ponos in vsi mislijo, da lahko zato, ker nedolžno ljudstvo – nacijo, moralo – rešujejo pred katastrofo, nastopajo agresivno, sovražno, nasilno, zastraševalno, avtokratsko, fašistoidno. Hej, nimamo izbire, nasilje je nujno in upravičeno – gre za biti ali ne biti!

Apokaliptični nacionalisti pa tudi naravnost religiozno prisegajo na mišičnati kapitalizem, toda v ljudeh nenehno prebujajo in razvnemajo resentiment, zavist, tesnobo, depresijo, sram, jezo, ogorčenje in paranojo, ki jih – z astronomsko ekonomsko neenakostjo, čedalje krutejšo dirko navzdol, kužno darvinistično ideologijo zmagovanja in tekmovanja, rezanjem socialne države, ubijanjem človeške topline in varnosti, destruktivnim proizvajanjem osamljenosti, vse neznosnejšo atomizacijo življenja in brisanjem solidarnosti – generira prav ta mišičnati, sadistični, sociofobični, nihilistični neoliberalni kapitalizem, kreator vseh sodobnih finančnih kriz, zaradi katerih se ljudje sploh čutijo ponižane, izigrane, prevarane, zapuščene, razlaščene, pozabljene in razžaljene.

Spomnite se le, kako nas je Janša – v času svoje tretje vlade – prodajal Madžarom. »Kot puloverje,« je pripomnila Spomenka Hribar.

Trump vsakič, ko kandidira za predsednika, vpije, da je Amerika tik pred propadom. Natanko to zdaj, tik pred volitvami, vpijejo Janša in njegovi surogati.

Hipernacionalizem in hiperkapitalizem živita v popolni simbiozi. Da sta v tako čudoviti simbiozi in da so apokaliptični nacionalisti – od Trumpa do Janše – tako vneti feni neoliberalizma, ki je nakopičil krize in bedo ter podžgal rasizem, avtoritarnost, sadizem in paranojo, ne preseneča: apokaliptični hipernacionalisti, ki vedno govorijo in nastopajo v imenu delavskega razreda, obenem pa »nasprotujejo skoraj vsaki politiki, ki bi izboljšala njegovo življenje«, skušajo doseči to, kar skuša doseči neoliberalni hiperkapitalizem – reformirati ljudi, jih prevzgojiti, jim izprati možgane, jih spreobrniti. Spremeniti jim je treba »dušo«, je rekla britanska premierka Margaret Thatcher, zavetnica neoliberalne kontrarevolucije. Janša, apokaliptični nacionalist, ki je nekoč slepo verjel v komunizem in ki zdaj slepo verjame v antikomunizem, hoče Slovencem spremeniti »dušo«. Predpisati jim hoče način življenja, raven komuniciranja, sovraštvo, domobranstvo, vero in umetnost – drugo republiko. Konec splava! Konec feminizma! Konec poniževanja moškega! Vrnitev k biološki resnici – obstajata le dva spola, moški in ženski!

Janša torej namesto odrešitve – in pravih rešitev – ponuja kapitalizem, ki je v njegovi retoriki že sam po sebi odrešitev, a se vedno znova prelevi v sranje. Ko ponižanemu, izigranemu, prevaranemu, zapuščenemu, razlaščenemu, pozabljenemu, razžaljenemu ljudstvu obljublja in ponuja kapitalizem, no, hiperkapitalizem, mu namreč obljublja in ponuja natanko to, kar ga je ponižalo, izigralo, prevaralo, zapustilo, razlastilo, pozabilo in razžalilo. Obljublja mu hiperkapitalizem, ki je pravičen! Ki bo popravil vse krivice! Ki bo počistil s »paraziti« in »pritepenci«! Ki ve, kdo je »naš«!

Ironija je le v tem, da si Janša – apokaliptični nacionalist, ki slovenskim elitam, slovenskim »prvorazrednim« obljublja novo neoliberalno revolucijo (znižanje davkov, deregulacijo, privatizacijo ipd.) – izmišlja katastrofe, ne da bi opazil, da je največja katastrofa prav sam kapitalizem, ki se hrani s katastrofami. In da so katastrofe njegov modus vivendi. A kapitalizem se tu ujame z Janšo, ki se prav tako hrani s katastrofami, zato bi utegnila biti največja katastrofa prav skrajnodesničarsko reševanje Slovenije pred katastrofo, ki je sploh ni.