V središču / Duhovno živalsko kraljestvo? Ne, hvala!
Ni naključje, da so dežele, v katerih vladajo avtoritarci, tudi dežele, v katerih vladajo govorice. Dežele paranoje. Kjer vsi kukajo v zakulisje. Kjer vladajo zarote in sumljive rabote
Dr. Peter Klepec, filozof
MLADINA, št. 11, 20. 3. 2026

Znani ajdovski podjetnik že več kot leto dni na velikih panojih po vsej državi izvaja predvolilno protivladno kampanjo. Kako je mogoče obiti zakone, ki določajo, kje, kdaj, kdo in koliko časa lahko izključno v predvolilne namene to počne?
© Borut Krajnc
Predvolilne kampanje še ni konec, a že zdaj se vsi strinjajo, da nižje kot družba in država ne moremo pasti. Posledice bodo daljnosežne, tudi še po tem, ko bodo volitve že zdavnaj mimo. A to, kako se bomo sploh spoprijemali z njimi, je najbolj odvisno od izida volitev in od volilne udeležbe. Edino to bo pravi kazalec razmerja moči in legitimnosti dveh možnosti. Ne izbiramo namreč samo med levico in desnico, med to ali ono stranko. Izbiramo med opcijo bolj ali manj normalne slovenske družbe ter opcijo, v kateri se ta razgradi v živalski resničnostni šov oziroma to, kar Hegel imenuje »duhovno živalsko kraljestvo«. V tem bi tisti, ki se toliko tolčejo po prsih zaradi svojih zaslug za domovino (in je zanje danes še vedno ključno vprašanje prihodnosti: »Kje ste bili junija 1991?«), tujim paraobveščevalcem, ki nelegalno vohunijo za slovenskimi državljani in ki naj bi domnevno »dokazali korupcijo«, postavili spomenik. Neskladje ne bi moglo biti globlje, a tretje poti tu ni.
Dr. Peter Klepec, filozof
MLADINA, št. 11, 20. 3. 2026

Znani ajdovski podjetnik že več kot leto dni na velikih panojih po vsej državi izvaja predvolilno protivladno kampanjo. Kako je mogoče obiti zakone, ki določajo, kje, kdaj, kdo in koliko časa lahko izključno v predvolilne namene to počne?
© Borut Krajnc
Predvolilne kampanje še ni konec, a že zdaj se vsi strinjajo, da nižje kot družba in država ne moremo pasti. Posledice bodo daljnosežne, tudi še po tem, ko bodo volitve že zdavnaj mimo. A to, kako se bomo sploh spoprijemali z njimi, je najbolj odvisno od izida volitev in od volilne udeležbe. Edino to bo pravi kazalec razmerja moči in legitimnosti dveh možnosti. Ne izbiramo namreč samo med levico in desnico, med to ali ono stranko. Izbiramo med opcijo bolj ali manj normalne slovenske družbe ter opcijo, v kateri se ta razgradi v živalski resničnostni šov oziroma to, kar Hegel imenuje »duhovno živalsko kraljestvo«. V tem bi tisti, ki se toliko tolčejo po prsih zaradi svojih zaslug za domovino (in je zanje danes še vedno ključno vprašanje prihodnosti: »Kje ste bili junija 1991?«), tujim paraobveščevalcem, ki nelegalno vohunijo za slovenskimi državljani in ki naj bi domnevno »dokazali korupcijo«, postavili spomenik. Neskladje ne bi moglo biti globlje, a tretje poti tu ni.
Politične stranke so imele že pred časom številne priložnosti, da določijo, kje je meja, in družbo obvarujejo pred razdorom. A teh priložnosti niso znale, zmogle ali hotele izkoristiti. Vzemimo razvpiti primer znanega ajdovskega podjetnika, ki že več kot leto dni na velikih panojih po vsej državi izvaja predvolilno protivladno kampanjo. Kako je mogoče obiti zakone, ki določajo, kje, kdaj, kdo in koliko časa lahko izključno v predvolilne namene to počne? Očitno obstajajo zakonodajne luknje, ki to omogočajo. Vse stranke, če bi le hotele, bi se od tega lahko distancirale in družbo obvarovale pred polarizacijo in skrajnimi ekscesi.
A očitno jim ni bilo do tega. Zanimajo jih le lastni interesi, za pozitivno družbeno klimo jim ni mar. Bi opozicija ravnala enako, če bi bila sporočila na panojih zanjo moteča ali škodljiva? Pot navzdol je bila zastavljena. Pa vendar priložnosti, da se temu naredi konec, še vedno ni zmanjkalo. Spomnimo se izobešanja mrtvega psa in nato še mrtvega goloba na plakatih stranke Svoboda, uporabe tehnologije deep fake za montažo Nike Kovač. Pa zastarelih prisluhov nekdanje sekretarke stranke Svoboda. In zdaj še posnetkov, ki so delo tuje paraobveščevalne družbe.
Vsi omenjeni ekscesi, zadnji še posebej, so kršitve pravnega reda Republike Slovenije. Ne pozabimo, da pravo navsezadnje ureja odnose med ljudmi. Načine, kako se je dopustno obnašati drug do drugega. Pravna država varuje vezivo sleherne skupnosti. Tistim, ki imajo polna usta domovine, je očitno vseeno, ali ta postane svinjak. Ali kar zverinjak. Važno, da bodo oni petelini (na vasi). Sodišč lokalni petelini že dolgo ne priznavajo. Pravosodje so že zdavnaj razglasili za krivosodje. Pravica bo zanje na svetu le tedaj, ko bodo druge peteline pozaprli. In uvedli red. Ta red pa ni red pravne države, pač pa red, v katerem vladajo najmočnejši – prosto po Trumpu pač. Je neke vrste kaos in »poživaljenje« celotne družbe. Družbo spreminja v »živalski vrt«, v katerem so zverine varno zaprte, vsem v poduk in zabavo. Postavljene na ogled.
Govorice sprožajo nove govorice – in temu ni konca. V tej točki avtoritarni populizem igra na dejstvo, da človeške želje ne more zadovoljiti noben partikularni objekt.
Razvpiti posnetki upoštevajo to metodo. V njih nastopajo vsem znane »zverine«, ki govorijo o vsem znanih »zvereh«. Ali bolje, o njih širijo govorice. Dominika, Nina, Dejan, Rok omenjajo Zorana, Milana in Roberta. Osebna imena uporabljam tu zato, ker se posnetki zanašajo na to, da nastopajoče in tiste, ki jih ti omenjajo, vsi »že nekako poznamo«. S tem se vse omeji na to, »kar se o omenjenih govori«, in na to, v kaj mi sami verjamemo ali smo pripravljeni verjeti. Drugo odigrajo čustva.
Ne gre za običajno prisluškovanje, ko nekoga posnamejo, ko spontano klepeta ob kavi, pač pa za tako imenovano sting operation, zaigrano operacijo. Kot vsak resničnostni šov je tudi prizorišče posnetkov vnaprej prirejeno. To, kdo lahko nastopi v resničnostnem šovu, je skrbno pretehtano. Kandidati so praviloma zgovorni, ekstravertirani, vase zagledani, drži se jih neki sloves – vse to polarizira gledalce. Postavljeni so v neko vlogo, na naših posnetkih v vlogo lobistov, to pomeni, da morajo upravičiti vanje investirani denar. Zabavno kramljajo, a dobro vedo, da so dejansko v službi. Da morajo naročnika prepričati. Da tiste na funkcijah dobro poznajo in da »poznajo« njihov način dela. Zato vse skupaj še bolj potencirajo. Nedvomno so rekli marsikaj. Ker je to zdaj prišlo v javnost, je zanje položaj zagaten, saj jim od omenjenih pretijo tožbe zaradi obrekovanja, kajti omenjajo korupcijo. A kar povedo, ni nujno res. Je pa mogoče, in že to zadošča, saj posnetki z namigovanjem igrajo na naše verjetje in čustva.
Posnetki omenjajo korupcijo, a je ne dokazujejo. Nekdo je pripravljen nekomu drugemu dati denar za neko uslugo. Za to navsezadnje gre pri lobiranju, ki se vedno giblje na tenki meji legalnega. Je to, kar vidimo na posnetkih, moralno zavržno? Je. Vsako korupcijo je treba sistemsko in sistematično preganjati. Ne glede na politične barve. A težava je v tem, da je eno pripravljenost na koruptivna dejanja, drugo dejanska korupcija. Eno je lobiranje, drugo politika. Se njuna srečanja potem res dogajajo tako? Na posnetkih ni dokazov o nezakonitostih (vsaj na doslej videnih ne). So pa sami ti posnetki dokaz, da je nekdo nezakonito snemal. Prav gotovo ne zastonj, pač pa za dober denar. Na dokaze, kdo je naročnik in plačnik, v našem primeru še čakamo, nekatera nova dejstva prinaša ta številka Mladine.
Morda velja opozoriti, da v resnici sami posnetki ne gradijo na dokazih, pač pa na namigih. Ne dokazujejo, zgolj namigujejo. V osnovi ne povedo drugega, kot sam Janša trdi že več kakor tri desetletja, da naj bi se dogajalo. Čeprav na posnetkih ni nikogar iz vlade, je Janša že pozval k odstopu vlade, češ da je ta organizirana kriminalna družba. Znova smo pri teoriji zarote, ta, kot vedno, temelji na ustvarjanju videza, da je »zadaj neka zarota«, in vselej temelji na sprožanju govoric.
Govorice, kot je nedavno lepo pokazal Mladen Dolar (Rumours, Polity 2025), so nekaj rušilnega, nekaj, kar ima moč in avtoriteto, četudi nima avtorja. Svojo tarčo vselej postavijo v defenzivni položaj – obrekovalcu ni treba ničesar utemeljevati ali dokazovati, obrekovancu pa še takšno pojasnjevanje ne pomaga. Izkoriščajo namreč sivo cono med dejstvi in fantazijo. Ni jih mogoče preveriti, saj njihov pomen določajo naše nezavedno verjetje, naša prepričanja in fantazme. Pri omenjenih posnetkih interpretacija o koruptivnosti vlade »vžge« zgolj, če smo že vnaprej prepričani, da je (lahko) tako. A dovolj je tudi, če to samo sproži dvome in sumničenja.
V sedanjem položaju, ko je za levosredinsko politiko vprašanje čim večje udeležbe na volitvah ključno, je to lahko odločilno. Umazane volilne kampanje volivce prej odbijajo kot privabljajo.
Sprožanje govoric je z vidika posamezne stranke lahko učinkovito, za družbo kot celoto pa je rušilno. Ko govorice enkrat sprožiš, jih ne moreš kar končati. Govorice namreč sprožajo nove govorice – in temu ni konca. V tej točki avtoritarni populizem igra na dejstvo, da človeške želje ne more zadovoljiti noben partikularni objekt. Nezadovoljenost želje je nekaj strukturnega, kakor je nekaj strukturnega tudi v tem, da želja skuša vselej vsaj »pokukati v zaodrje« – pregovorna firbčnost ima strukturne razloge. O tem priča antična anekdota o grških slikarjih Zevksisu in Paraziju, ki sta tekmovala, kdo je boljši slikar in kdo bolje poustvari videz. Prvi je narisal grozdje tako dovršeno, da je prevaral celo ptice in so te skušale skljuvati grozdje s platna. Drugi je narisal zaveso in s tem prevaral človeka, saj ga je Zevksis pobaral, naj zaveso odstre, da bomo videli, kaj je narisal za njo. To priča o tem, da smo zadaj vselej le mi sami, naša lastna želja, ki se sprašuje, kdo ali kaj je zadaj.
Ni naključje, da so dežele, v katerih vladajo avtoritarci, tudi dežele, v katerih vladajo govorice. Dežele paranoje. Kjer vsi kukajo v zakulisje. Kjer vladajo zarote in sumljive rabote. In kjer skupnost, javnost in skupno dobro ne štejejo, saj je vse podrejeno Enemu. Takšno družbo opisuje Hegel v svoji mojstrovini Fenomenologija duha kot »duhovno živalsko kraljestvo«. Gre za kritično upodobitev družbe, v kateri nekateri posamezniki delujejo kot nosilci svojih interesov in projektov, pri tem pa slepo, brezobzirno in kot živali sledijo nagonom. Skupnost je žrtvovana za individualno ambicijo, kariero, partikularni interes. Duh skupnosti pri tem pade na stopnjo živalskosti. Ki je specifično človeška. Ali kot je nekje zapisal francoski psihoanalitik Lacan – krutost in »divjaštvo človeka do njegovega podobnika presegata vse, česar so zmožne živali«.
Tu smo se znašli. Slovenci, ki smo tako radi prvi na vseh mogočih področjih, smo v sedanjem predvolilnem boju postali neke vrste šampioni. Ali pač ne? Na voljo sta dve možnosti. Duhovno živalsko kraljestvo? Ne, hvala!